All posts by : KIPS

PRIZNAJMO SI, VSI SE BOJIMO LE ENEGA

Dašo Cek Stepančič, mag. psihosocialne pomoči, stroka pozna po tem, da že leta bdi nad razvojem področja psihosocialne pomoči in svetovanja v slovenskem prostoru, medtem ko je v laični javnosti prepoznana kot ena najvidnejših strokovnjakinj na področju obravnave anksioznosti pri nas. V mesecu januarju je prevzela vlogo direktorice Krovnega inštituta za psihosocialno pomoč in svetovanje. Ob spremljanju njenega dela in delovnih dosežkov se človek zlahka vpraša, ali nimajo njeni dnevi nemara več ur kot običajni. Od kod črpa motivacijo, s čim se polni in kaj jo navdihuje? O vsem tem in še marsičem v intervjuju s Primorko, ki se je pomoči drugim zavezala že v otroštvu in s katero se načrtovan krajši pogovor zlahka razvije v več ur trajajočo sproščeno debato. Srečava se v njeni primorski svetovalnici na čudovitem posestvu na stičišču Goriške in Krasa. Iskriva, odprta, večplastna. Ona, od blizu.

Razvoj ideje o ustanovitvi Krovnega inštituta za psihosocialno pomoč in svetovanje ste spremljali vse od začetka. Zaslediti je tudi, da se je inštitutu pridružil vaš večletni projekt – portal KVS Slovenija.

Ideja za ustanovitev krovnega inštituta na področju psihosocialne pomoči in svetovanja izhaja iz leta 2017, ko se je peščica študentk magistrskega študija psihosocialne pomoči, med katerimi sem bila tudi sama, spogledovala z zaključkom študija. Sprejeti smo morale dejstvo, da za razliko od psihoterapevtskih modalitet psihosocialno svetovanje v slovenskem prostoru še nima organizacije, ki bi nudila strokovnjaku podporo po zaključku študijske poti. Z zaključkom študija ni bilo več podporne mreže odličnih profesorjev in asistentov na Fakulteti za uporabne družbene študije, soočiti se je bilo potrebno s številnimi dilemami in vprašanji. Kot začetnica na novi poklicni poti sem se nemalokdaj počutila samo. Kako in kje začeti, sem se spraševala, prežemala sta me strah in dvom, sicer naravna spremljevalca novih situacij, pa vendarle. Bilo je veliko preizkušanja, pa tudi številnih ovir in izzivov, iz katerih so rastle dragocene izkušnje. Zavedam se, da bi bil začetek nove poti lažji ob ustrezni podpori, a te žal ni bilo na voljo. In tako je najprej zrastla ideja o portalu KVS Slovenija, ki je od leta 2020 povezoval psihosocialne svetovalce iz vse države, organiziral številna predavanja in delavnice za strokovno ter širšo javnost in prispeval k osveščanju javnosti na področju skrbi za duševno zdravje ter dobro počutje. V želji povezati se z enim od evropskih združenj na področju psihosocialne pomoči oz. svetovanja in storitve dvigniti na še višji nivo se je kasneje rodila ideja o ustanovitvi Krovnega inštituta za psihosocialno pomoč in svetovanje.

Kakšno je poslanstvo inštituta in kakšna vizija?

Krovni inštitut nadaljuje pot KVS Slovenija in stremi k združevanju diplomantov psihosocialne pomoči in svetovanja v skupnost, ki si bo prizadevala za nudenje najkakovostejših storitev podpore ljudem v stiski ter tistim, ki pomoč iščejo v želji po osebni ali profesionalni rasti.

Pomemben steber inštituta predstavlja nudenje pomoči strokovnjakom z dopolnilnimi strokovnimi izobraževanji, mentorstvom, intervizijami in supervizijami ter nenazadnje z možnostjo pridobivanja osebnih izkušenj psihosocialne podpore. Nudimo sistem celovite podpore strokovnjaku pri kariernemu razvoju. Še naprej bomo skrbeli za razvoj področja psihosocialne pomoči in svetovanja ter za utrjevanje mesta psihosocialnih svetovalcev v mreži izvajalcev, ki nudijo psihološko in socialno pomoč. Želimo si nadaljnjega razvoja kognitivno-vedenjskega svetovanja pri nas in širše ter aktivnejšega sodelovanja pri statusnih odločitvah na državni ravni, tudi pri urejanju vprašanja pravne ureditve psihoterapije in psihosocialnega svetovanja. Sledenje močno podpiramo, saj menimo, da je trenutna situacija kaotična in vnaša nezaupanje ter nepotrebna trenja, predvsem pa dopušča možnost, da psihološko in socialno podporo lahko ponuja vsakdo, tudi ljudje brez ustrezne izobrazbe. Ko v zadnjem letu spremljam dogajanje v povezavi s sprejemom Zakona o psihoterapiji, se mi včasih zdi, da smo se znašli sredi bojnega polja. To me žalosti. Verjamem, da rešitev ni v boju, temveč v mirnem in konstruktivnem dialogu, v medkolegialnem spoštovanju ter predvsem iskanju poti za to, da s skupnimi močmi, s timskim pristopom naredimo največ za nekoga, ki potrebuje našo pomoč. Ne potrebuje vsakdo psihiatrične in klinično-psihološke obravnave, pa vendarle, ko je to potrebno, je največ, kar lahko storimo, da sklenemo glave in se vprašamo, kaj lahko za posameznika v stiski naredimo skupaj.

Timski pristop vam je blizu, kajne? Nenazadnje vodite Center za anksioznost, v okviru katerega so poleg psihoterapevtske in psihosocialne podpore za odrasle in otroke na voljo tudi psihiatrična obravnava ter storitve dodatne pomoči.

Drži, Center za anksioznost je primer dobre prakse na področju timskega sodelovanja. Dober strokovnjak pozna svoja znanja, veščine in kompetence ter se jasno zaveda svojih strokovnih omejitev. Prav zato je timsko povezovanje nujno.

Pristop, po katerem ste doštudirali in ga uporabljate pri svojem delu s klienti, je kognitivno-vedenjska usmeritev. Kaj so glavne značilnosti omenjenega pristopa, morda tudi z vidika razlik z ostalimi psihoterapevtskimi in svetovalnimi pristopi?

Kognitivno-vedenjsko svetovanje je na osnovi znanstvenih spoznanj temelječ pristop, s katerim posamezniku pomagamo pri prepoznavanju iracionalnih razmišljanj, ki vodijo do pojava neprijetnih čustev, telesnih občutkov in posledično tudi določene reakcije. Četudi na razmišljanje neposredno ne moremo vplivati, saj se misel pojavi avtomatično, se lahko naučimo opazovati svoj miselni tok in do lastnih misli vzpostaviti primerno distanco. Na nek način tako vplivamo na naše prihodnje razmišljanje, saj spreminjamo odnos, ki ga do neke misli imamo. To vodi do preoblikovanja togih in nekoristnih razmišljanj v bolj realne, prožne in koristne misli oz. prepričanja. S tem močno zmanjšamo vpliv misli na naše počutje. Pri kognitivno-vedenjskem svetovanju posamezniku, pri katerem ugotovimo težave na področju vedenja, ponudimo podporo tudi pri učenju konstruktivnih odzivanj na notranje impulze. S tem navadno pride do pozitivnih sprememb v medosebnih odnosih. Urejeni medosebni odnosi pa so, tako verjamem, eden od ključnih stebrov sreče. Morda velja posebej omeniti, da pri kognitivno-vedenjskem svetovanju ne gre za dajanje navodil ali nasvetov klientu, temveč za pomoč, da razišče možne rešitve in prične v vsakodnevno življenje uvajati potrebne spremembe. Gre za dejaven premik od težave k rešitvam oz. k zastavljenim ciljem. Obravnava navadno traja od nekaj mesecev do nekaj let, odvisno od zakoreninjenosti težave in nenazadnje od aktivnosti klienta pri udejanjanju sprememb. Za vsakogar, ki poišče mojo pomoč, si želim, da čim prej pridobi potrebna znanja in veščine, da postane sam sebi svetovalec, da torej zmore v prihodnje samostojno ter učinkovito reševati življenjske izzive. Kar pri kognitivno-vedenjskem svetovanju v primerjavi z ostalimi pristopi prepoznavam kot veliko prednost, je, da se usmerja v trenutne težave, ki so dostopne zavesti. Pri tem torej ni večletnega brskanja po preteklosti. Slednje se dotaknemo le toliko, kolikor je to potrebno za razumevanje aktualnih težav. Klientom pomagamo, da spremenijo tisto, kar je potrebno in moč spremeniti, ter sprejmejo ono, kar ni.

Ni naključje, da ste se specializirali ravno za področje obravnave anksioznosti. Življenje z več let trajajočo hudo tesnobo ste imeli priložnost izkusiti na lastni koži. Danes pravite, da ste za to izkušnjo hvaležni.

Z anksioznostjo sem v stik prišla zelo zgodaj, najprej ob opazovanju družinskega člana, ki se je z njo dolgo soočal, kasneje, ko sem bila stara deset let in je v sosednjem mestu umrl deček mojih let, sem začela z njo živeti tudi sama. Akuten strah se je razvil v hudo hipohondrijo, ki pa je žal ostala neprepoznana. Ko se danes oziram nazaj, skušam v orisu tistega časa razumeti to neprepoznavanje. Stigma do duševnih težav je bila velika, starši zaposleni s svojimi obveznostmi, osveščenost ljudi borna. Vem, da bi bilo danes drugače. V odrasli dobi sem se s hujšo epizodo anksioznosti soočila v obdobju izgorevanja zaradi preobilice dela. Prisluhnila sem njenemu sporočilu. Od tedaj se trudim živeti drugače – manj po meri ostalih in bolj po meri sebe. Kljub temu, da so me te preizkušnje zaznamovale, sem si jih uspela osmisliti. Morda ravno skozi zavedanje, da zaradi njih danes resnično lahko razumem ljudi, ki se soočajo z anksioznimi težavami, bogatejša za dragocena spoznanja, ki ti jih lahko da le osebna izkušnja. V vsakem, ki poišče mojo pomoč, odkrijem delček sebe, ki sem nekoč bila. Ker je na poti osvoboditve od strahov in hude tesnobe uspelo meni, verjamem, da lahko uspe vsakomur! Anksioznost ti res lahko ukrade življenje, lahko pa te tudi nauči, kako resnično živeti. Nenazadnje je le odmev nezadovoljenih potreb in klic po spremembi.

Dovolite mi, da, čisto v bucayevskem slogu, na tem mestu z vami podelim kratko zgodbo iz knjige Drevo želja: »Imam tri dupline,« je dejal rdeči dvestoletni hrast. »Dve srednje velikosti so ustvarili detli. Do največje je prišlo, ko sem bil še precej mlad. Izgubil sem veliko vejo, ki jo je med severovzhodnim vetrom oslabil moker sneg. Rana je bila velika, celila se je počasi – in moje pomladno listje je bilo tisto leto borno, jesenske barve pa blede. Ampak na koncu se je luknja pozdravila in ob pomoči žuželk razširila; zdaj imam približno meter in pol nad tlemi globoko ovalno duplino. Dupline pogosto nudijo zavetje pred vremenskimi neprilikami. Zatočišče, kjer prespiš in skriješ svoje imetje. Varna mesta so to. Dupline so dokaz, da iz nečesa slabega lahko nastane nekaj dobrega, če le imamo dovolj časa in nege in upanja.«

Ko sva se ravno dotaknili težav z anksiozostjo – je te mogoče povsem odpraviti?

Razumeti moramo, da sta strah in tesnoba del normalnega čustvovanja. Sta pomembni varovalni sredstvi, ki nam ju je podarila narava. Zaradi njiju npr. ne skočimo pred avtomobil ali se ne poženemo z visoke stolpnice. Anksiozni občutki se zato tu in tam za kratek čas pojavljajo vsakomur, vendar normalno minejo sami od sebe, ko nevarnosti ni več. Precej nepremišljeno bi torej bilo lotevati se anksioznosti s ciljem, da bi jo povsem odpravili. Obravnava tesnobe tako ni usmerjena v popolno odpravo le-te, ampak v prevzem nadzora nad njo ter v življenje v skladu z lastnimi vrednotami kljub neprijetnim občutkom, ki se tu in tam pojavljajo. Morda je čas, da odpravimo kvarno prepričanje, da je z nami nekaj hudo narobe, če se ves čas ne počutimo najboljše. Konstruktivnega soočanja s hujšimi oblikami anksioznosti oziroma z anksiozno motnjo seveda ni mogoče doseči čez noč. Hitrih rešitev ni. Soočanje z anksioznostjo je potovanje nazaj k sebi in k preoblikovanju nezravih navad, tudi miselnih. Za to pa je potreben čas.

Česa se ljudje največkrat bojijo?

V svoji psihosocialni praksi srečujem ljudi z najrazličnejšimi strahovi, npr. pred letali, višino, hudo boleznijo sebe ali bližnjih, pred kačami in pajki, pred neuspehom, osamljenostjo ipd. Četudi pa se na prvi pogled morda ne zdi, imajo vsi ti strahovi stično točko. Priznajmo si, globoko v sebi se vsi bojimo le enega – smrti. To je dediščina človekovega samozavedanja. Pomembno je doseči, da nam ta strah ne krni kakovosti življenja.

Pogovor z vami razkriva vašo odprtost, zdi se, da vam deljenje lastnih bolečih izkušenj ni tuje. Je bilo vedno tako?

Nikakor, spomnim se, kako velik strah me je prežemal pred leti, ko sem svojo otroško izkušnjo anksioznosti prvič javno razkrila. Bala sem se odziva okolice, predvsem najbližjih. Večkrat, ko sem zgodbo ubesedila, lažje mi je bilo. Danes o svojih izkušnjah govorim povsem razbremenjeno sramu in strahu, zavedam se, da je to moja pravica. Ne znam vam opisati, kako olajšujoč je ta občutek. Ubesedovanje lastnih izkušenj, še posebej bolečih, osvobaja.

Kaj bi poleg odprtosti in iskrenosti še dodali na seznam vaših karakteristik? Če bi se morali opisati le s tremi besedami, katere bi to bile?

Samo s tremi … (smeh) Uf, to je težko vprašanje. Če pomislim, s čim so me v preteklosti označili drugi, bi morda rekla: nežna, vztrajna in disciplinirana. Pod to se zlahka podpišem tudi sama. Da ne bo dileme, ne zatiskam si oči, seveda je na repertoarju tudi kar nekaj manj zaželenih značilnosti. Prepričana sem, da me npr. najožji sodelavci poznajo po zahtevnosti, moji najdražji bi morda izpostavili trmo. (smeh) Manj zaželene lastnosti ozaveščam in se trudim njihov vpliv zmanjševati. To je največ, kar lahko storimo, kajne?

Kaj je pomembno, ko se posameznik znajde v stiski?

Ko se znajdemo v stiski, je ključno, da v težavi ne obstanemo, da torej ob zavedanju ter priznanju težave samemu sebi pričnemo iskati možne rešitve. Ko smo v stiski, je pomembno tudi, da znamo biti sočutni do sebe. Ljudje znamo namreč hitro ponuditi roko pomoči sočloveku, ko pa se sami znajdemo v stiski, do sebe pogosto nastopamo strogo, nepopustljivo in obsojajoče. Ob doživljanju osebne stiske je tudi še kako pomembno, da imamo ob sebi podporno in pozitivno socialno okolje ter aktivne poslušalce v trenutkih, ko potrebujemo čustveno razbremenitev s pogovorom.

Ste mama, žena in prijateljica, profesionalno pa avtorica Kodeksa etike v psihosocialnem svetovanju Slovenije ter mentorica kar nekaj mlajšim kolegom. Omeniti velja tudi vašo vlogo psihosocialne svetovalke in direktorice Krovnega inštituta za psihosocialno pomoč in svetovanje. Kako ob najbrž precej napornih delavnikih polnite svoje baterije, kaj vas navdihuje?

Zadnja leta, odkar me je telo začelo opozarjati s posledicami prekomernega dela, se bolj poslušam in si pogosteje privoščim odklop s pasivnim počitkom, sprehodi v naravi, druženjem z družino in prijatelji. Obožujem knjige in potovanja, ki so moj najljubši način polnjenja baterij, ter preživljanje prostega časa v mojem obmorskem pristanu. Morje deluje name terapevtsko.

Če bi lahko živeli kjerkoli, kje bi to bilo?

Lizbona, brez dvoma. Morje, rahel veter, odsotnost mrzlih zim, sproščeno vzdušje. Morda v naslednjem življenju. (smeh) Prej pa vsaj še nekaj podaljšanih vikendov.

Čisto za konec mi povejte še, ali imate kakšno misel, ki vam je posebej pri srcu in bi jo radi podelili z ostalimi.

Imam, vsekakor. Več je takih, ki so me pritegnile in jih nosim s seboj. Prvi, ki mi v tem trenutku pride na misel, je citat M. Masahide: “Skedenj je pogorel. Zdaj lahko vidim luno.« Vredno si ga je zapomniti!

Spraševala: Nina Sever

Foto: Dašin osebni arhiv in arhiv KIPS