All posts by : KIPS

SPOŠTLJIVO POSTAVLJENE MEJE SO DOLGOROČNO DARILO OTROKU

Tokrat vam predstavljam soustanoviteljico Krovnega inštituta za psihosocialno pomoč in svetovanje – KIPS Ireno Stubelj Marinič, mag. psihosocialne pomoči. Je ena redkih, ki se na Goriškem pa tudi v Ljubljani in na daljavo ukvarja z nudenjem psihosocialne pomoči predvsem otrokom, starim od 5 let naprej, in mladostnikom. Poleg tega je zaljubljena v glasbo, kar ni čudno, saj je bil že njen praded zborovodja, organist in celo skladatelj. Življenje v Belgiji in na Kitajskem jo je obogatilo z novimi izkušnjami, ki ji pridejo prav v vsakdanjem življenju. Znanje tujih jezikov, občutek za sočloveka, lastne izkušnje pri vzgoji otrok in želja po izpopolnjevanju znanja ji pomagajo pri nudenju psihosocialne pomoči.

Ste ena od ustanoviteljic Krovnega inštituta za psihosocialno pomoč in svetovanje. Zakaj ste se odločili za sodelovanje pri tem projektu?

Začetki magistranta psihosocialnega svetovanja, ki si želi delati samostojno, niso lahki, tudi meni niso bili. Potrebuješ dodatna znanja, podporo, ukvarjati se moraš s promocijo samega sebe, pridobivati kliente … Zato se mi zdi nujno, da obstaja kraj, kamor se lahko psihosocialni svetovalec obrne za mentorstvo, supervizije, intervizije, različna izobraževanja ali le zato, da se poveže z drugimi psihosocialnimi svetovalci.

Psihosocialno svetovanje je v primerjavi s tujino v slovenskem prostoru malo poznano. Večina ne razlikuje med psihologi, psihoterapevti, psihiatri, psihosocialnimi svetovalci in drugimi sorodnimi poklici. KIPS-ovo poslanstvo je skrbeti za promocijo in uveljavitev psihosocialne pomoči in svetovanja, ker sta lahko zelo dragocen vir podpore vsem, ki jo potrebujejo. Ob tem pa želim poudariti, da je pomembno, da imajo tisti, ki opravljajo psihosocialno svetovanje, izobrazbo s tega področja. Brez te lahko klientu, ki je ranljiv, ko potrebuje pomoč in verjame, da mu lahko pomagajo, naredijo veliko škode.

Inštitut deluje že skoraj pol leta. Kako ste zadovoljni s tem prvim obdobjem?

To začetno obdobje je bilo polno izzivov, a je prineslo tudi veliko zadovoljstva in lepih trenutkov. Izpeljali smo že nekaj izobraževanj, sklenili sodelovanje s FUDŠ in Omro (programom za obvladovanje motenj razpoloženja), izbrali člane strokovnega sveta KIPS, redno sodelujemo s študenti, ki bogatijo našo bazo prispevkov s svojim delom, poleg tega imamo novo spletno stran, vsaka dva tedna prijavljene na e-novice obveščamo o novostih, redno smo aktivni tudi na socialnih omrežjih. Vse tiste, ki potrebujejo psihosocialno pomoč, pa povežemo z našimi svetovalci. Tudi v prihodnje nameravamo skrbeti za razvoj psihosocialne pomoči in svetovanja, organizirati izobraževanja, še posebej izobraževanja za psihosocialne svetovalce. Tem želimo nuditi podporo pri njihovem delu. 

Kako prepletate svoje delo na KIPS-u z delom psihosocialne svetovalke?

Naj za začetek povem, da obe deli opravljam z velikim veseljem. Izkušnje, ki jih s psihosocialnim svetovanjem pridobivam, rada delim s tistimi, ki šele začenjajo svojo poklicno pot, in s tistimi, ki to delo opravljajo že dalj časa. Ta sodelovanja se mi zdijo za vse zelo pomembna. Takrat se mi velikokrat porajajo ideje za teme izobraževanj, ki jih organiziramo. 

Veliko se govori o vseživljenjskem izobraževanju. Kako vi skrbite, da ostajate v stiku z novostmi v stroki?

Tudi sama se redno udeležujem izobraževanj, v zadnjem obdobju predvsem tistih s področja svetovanja otrokom in mladostnikom. Vključena sem v redno supervizijo, kjer s supervizorko dodatno predelava zahtevnejše primere. Seveda skušam prebrati tudi čim več strokovne literature, ki je povezana z mojim delom. Posebej dognanja v poznavanju možganov so v zadnjih desetletjih prinesla ogromno novosti, in če nekdo po končanem študiju meni, da je z izobraževanjem in izpopolnjevanjem zaključil in lahko zaspi na lovorikah, klientu ne more nuditi najboljšega. 

Prebrala sem, da ste si za temo magistrske naloge izbrali integracijo kognitivno-vedenjske in relacijske družinske terapije. Ju uporabljate pri svojem delu?

Največ delam po načelih kognitivno-vedenjske terapije, ki je najbolj raziskana in uporabljena oblika terapije. Integriram tudi elemente drugih terapij, če opazim, da klient to potrebuje. Sploh pri delu z otroki je potrebno imeti širok nabor tehnik, idej, da se jim lahko približamo in nudimo priložnost, da se izrazijo.

Kdo največkrat poišče pri vas pomoč?

Veliko otrok in najstnikov potrebuje pomoč, a je prek zdravstvenega sistema ne dobijo ali pa ta ni zadostna. Tako največ delam prav z njimi. Seveda so v svetovanje vključeni tudi njihovi starši, saj odločilno vplivajo na svoje otroke. Trikotnik starši, otrok in jaz, njihova psihosocialna svetovalka, mora delovati uskajeno, če želimo doseči cilj. Samo z otrokom težje rešujeva njegove težave. S starši se srečam na vsakih 5 do 6 srečanj z otrokom. Z njimi se pogovorim o njihovem počutju, o tem, kako oni vidijo otroka in kakšen je sploh cilj svetovanja. Njihova opažanja o spremembah pri otroku so dobrodošla, o poteku svetovanja pa z njimi ne govorim, saj bi tako lahko škodovala zaupnemu odnosu z otrokom. 

K meni prihajajo tudi pari, ki se znajdejo na razpotjih, ne vedo, kako naprej, težko komunicirajo, se v odnosu počutijo neslišane in nerazumljene, ne vedo, ali še vztrajati ali so morda na točki, ko bi raje šli vsak svojo pot. Ali bodo ostali skupaj ali ne, je vedno samo njihova odločitev, ob raziskovanju in iskanju poti pa potrebujejo podporo.

Svetujem pa tudi vsem ostalim, ki bi radi z mojo pomočjo rešili svoje težave z občutki depresije, izgorelosti, anksioznosti ali pa bi radi izboljšali kvaliteto svojega življenja.

Kako poteka delo z otroki? Ali se močno razlikuje od dela z odraslimi?

Da, delo z mlajšimi se precej razlikuje od dela z odraslimi. Pomagam otrokom od 5. leta starosti naprej. Takrat seveda otrok ne more izraziti svojih težav, svoje stiske tako kot odrasli. Zato pri svojem delu uporabljam igro in imam v svojem domu za to posebej prilagojen prostor, da se lahko v njem otroci dobro počutijo in najdejo igro, igračo, ki jo bodo uporabili. Igra je namreč naravni jezik otrok, prek nje se najlažje izražajo in pogosto z igro začnejo svoje stiske tudi reševati. Tako na primer z lutkami preigravajo prizore, ki so zanje obremenjujoči. Med slikanjem, risanjem, delom z glino mimogrede povedo tudi stvari, ki jih težijo. Ker ni očesnega stika, ker je otrok z mislimi bolj pri delu, pogovor bolj steče. Pri starejših otrocih pa lahko uvedem tudi tehnike kognitivno-vedenjske terapije, s katero raziskujemo tiste načine razmišljanja, tiste miselne distorzije, ki jih vlečejo v negativen ali pa črno-bel pogled na svet. 

Ali bi lahko z nami podelili težave, ki so pri vaših mladih klientih najpogostejše?

Zelo veliko je otrok z različnimi vrstami anksioznosti. Mlajše starši pripeljejo zaradi vedenjskih in čustvenih težav, ki so pogosto odraz različnih pritiskov, ki jih odrasli nalagajo otrokom, nerazumljenosti, neslišanosti, osamljenosti, v kateri so se znašli, pa tudi nekonsistentnega ali na drugi strani pregrobega postavljanja mej. S tem imajo namreč starši težave. Pogosto povem, da so spoštljivo postavljene meje dolgoročno darilo otroku. Velikokrat se oglasijo tudi starši otrok, ki so v postopku ločitve, v tej situaciji celo preventivno želijo svetovanje otrokom, kar se mi zdi zelo sočuten in razumevajoč pogled na doživljanje otroka. 

Veliko se govori o tem, da mladostniki, pa tudi otroci preveč uporabljajo pametne telefone. Prihajajo k vami tudi s takimi težavami?

Pri večini otrok in mladostnikov, ki prihajajo k meni, opažam prekomerno uporabo telefonov, računalnikov in preveč gledanja televizije. Starši se po mojem mnenju še vedno ne zavedajo dovolj posledic takega početja. In to je odgovornost staršev. Otrokom morajo postavljati meje, sami si jih ne morejo. O tem se veliko pogovarjam s starši, saj so pogosto tudi sami zelo slab zgled in ne jemljejo dovolj resno opozoril, ki jih daje o tem stroka. Že dojenčkom ponujajo glasne elektronske igrače, ki nudijo preveč vizualnih dražljajev. To se nadaljuje z gledanjem risank živahnih, nerealnih barv, v katerih skorajda ni tišine, s spodbujanjem hranjenja na način, da zraven otroci gledajo v ekran telefona, in seveda s tem, da tudi starši sami ves čas uporabljajo telefon.

Že ves čas se med pogorom sprašujem, kako to, da ste se po uspešno zaključenem univerzitetnem študiju ekonomije v Ljubljani odločili za študij psihosocialne pomoči? Od kod tako korenita sprememba?

Delo v gospodarstvu, še pred tem tudi v državni upravi, me je veselilo in mi nudilo zadovoljstvo, kljub temu pa sem želela biti v bolj osebnem stiku z ljudmi in njihovimi zgodbami. Rada pomagam ljudem, skupaj z njimi razmišljam o drugačnem načinu razumevanja sebe, drugih in okolice, o odnosih, ki zdravijo, in o tistih, ki se jim je bolje ogniti. Bolj kot družba kot celota me zanima posameznik. In na koncu dobre, kvalitetne ure svetovanja ni lepšega občutka, kot je ta, da vidiš pri nekom spremembe, da se začenja odpirati sebi, drugim, življenju in da si bil tudi sam delček tega. Res, opravljam delo, ki bi ga z veseljem še tisočkrat izbrala.

Radi bi izvedeli tudi kakšno zanimivost iz vašega zasebnega življenja. Kako preživljate prosti čas?

Ker imam tri majhne otroke, mi veliko prostega časa ne ostane. Pogrešam branje leposlovnih knjig, zadnja leta berem več ali manj samo strokovno literaturo, povezano z mojim delom. Zelo rada potujem in to svojo željo si poskušam izpolniti tudi s svojo družino, rada skrbim za rože in to svojo strast, poleg napotkov za vzgojo otrok in mladostnikov, občasno delim tudi s sledilci svojega profila Pogovoriva se na socialnih omrežjih. Naš dom, kjer imam tudi svetovalnico, je umaknjen na obrobje mesta, v naravo. Zagotavlja mir, intimo, udobje, je dobro izhodišče tudi za meni ljube sprehode v naravo. 

Če mi čas omogoča, pogledam kakšen dober film ali serijo, sploh če ima bolj izpostavljeno psihološko noto. Bralcem lahko svetujem odlično serijo na Apple TV Ted Lasso ali na primer na Netflixu After Life.  

Imam dva psa, mačko in trenutno tudi 4 mačje mladiče, za katere še iščem nove lastnike. Vodim tudi dva pevska zbora, ki sta mi v veliko veselje, in med njihovim petjem popolnoma odmislim vse ostalo. Takrat je čas namenjen samo meni, pevcem in glasbi. Pred leti sem tudi sama pela v več pevskih zborih in verjamem, da bo tudi za to mojo ljubezen prišel čas. 

Seveda nas vse zanima, kakšna mama ste, glede na to, da drugim poskušate pomagati postati boljši starši.

Tudi sama nisem idealna mama. Če naredim napako, se otroku opravičim, kljub obilici drugih obveznosti si skušam vzeti dovolj časa za vsakega posebej. Trudim se biti spoštljiva do njihovega razvoja in ne pričakovati tistega, česar še ne zmorejo, skušam se mirno odzvati, ko me kaj moti, trudim se poslušati njihova mnenja in ne prehitro sklepati. Ob tem se ves čas zavedam, da otroci ne potrebujejo idealnih staršev, ampak dovolj dobre.

Bi radi še kaj sporočili našim bralcem ob zaključku pogovora?

Otrok, ki se bo s starši čutil povezanega, bo lahko sledil njihovemu vodenju. Zato bi staršem priporočila, da vedno skrbijo za čustveno povezanost z otrokom. Ko otrok naredi nekaj narobe, mu moramo to povedati, vendar se moramo odzvati tako,  da ga ne žalimo, zmerjamo, ponižujemo, mu grozimo, ga strašimo. Poglejmo ga, skušajmo razumeti, kaj se z njim dogaja, vprašajmo, kaj potrebuje, da bo lahko ravnal drugače, zagotovimo mu, da ga imamo kljub neprimernemu vedenju neizmerno radi in da je naša ljubezen brezpogojna. Ob tem ni pomembna le kvaliteta skupaj preživetega časa, kot nekateri še vedno poudarjajo, temveč tudi kvantiteta. Tudi za starše mladostnikov velja, da vaš otrok želi, da ga vidite, želi slišati vaše besede, vzpodbudo, čutiti vašo bližino, želi, da verjamete vanj. Tudi če vam tega ne želi pokazati. 

Spraševala: Nina Sever

Foto: Irenin osebni arhiv

“Večina si nas želi narediti spremembe v življenju. Da jih lahko naredimo, pa moramo prevzeti odgovornost za svoje občutke in odzive, s katerimi vplivamo na uspeh, odnose, finančno stanje in pravzaprav na celotno življenje. Dokler te odgovornosti ne sprejmemo, se vrtimo v vrtincu nezadovoljstva in prelaganja krivde za svoje počutje na druge dejavnike življenja. Resnica je, da so naša čustva posledica našega vrednotenja in razumevanja situacije, ob kateri so se ta čustva sprožila. Tako na naše razpoloženje neposredno ne vplivajo otroci, partnerji, prijatelji itd., temveč vpliva to, kako situacijo vrednotimo in si jo razlagamo, zato moramo, če želimo narediti spremembo, začeti pri sebi,” v uvodu v priročnik za osebno rast Brezmejni razcvet zapiše avtorica Sara Dobrotinšek, študentka zaključnega letnika študija psihosocialne pomoči.

Priročnik zajema širok spekter tem. Ponuja praktične vaje za samospoznavanje in načrtovanje osebne rasti ter za samopomoč. Vsebuje različne tehnike in orodja, ki pomagajo razumeti sebe, prepoznati vzorce vedenja ter načrtovati in doseči cilje. Ključna sporočila, ki jih izpostavlja, so odgovornost za lastna čustva, misli in dejanja ter možnost aktivnega odločanja o svojem življenju. Priročnik nas opozarja na teme in vidike našega vedenja, ki vplivajo na občutek zadovoljstva.

Delo delimo z vami v želji, da bi z njegovo pomočjo dosegli pozitivne spremembe in izboljšali kakovost vašega življenja. Priročnik je na voljo v pdf obliki povsem brezplačno.

Vabljeni, da ga preberete, ob njem razmišljate in zapisujete, si ga shranite ter ga podelite z vašimi najdražjimi, prijatelji, sodelavci in drugimi!

Ali ste vedeli, da ni vsakršna pohvala dobra pohvala? Četudi se na prvi pogled morda ne zdi, je to, kakšno povratno informacijo damo otroku, še kako pomembno. Pohvale so nepogrešljiv del vzgoje otrok, saj imajo velik vpliv na njihov razvoj, samopodobo in krepitev pozitivnih vrednot. Pohvale, osredotočene na trud in proces, pozitivno vplivajo tudi na razvoj notranje motivacije in pozitivnega vedenja. Ključno je, da povratne informacije otroku, vključujoč pohvale, uporabljamo premišljeno in iskreno.

Vabljeni, da v kratkem posnetku s Katarino Komel, študentko psihosocialnega svetovanja, spoznate, kako otroka ustrezno pohvaliti ob zaključku šolskega leta in sicer!

Mladostniki se na prehodu v odraslo dobo prvič srečajo z dejavniki osamosvajanja, ki lahko prinesejo raznovrstne tegobe in anksioznost. Sprejemanje odgovornosti ni lahko, prehod v odraslost pa dodatno otežujejo še družbene norme, socialno-kulturno okolje, posameznikove finančne težave, trenutno pa še globalna ekonomska kriza.

Stres se običajno začne ob iskanju prve redne zaposlitve, ko iskalec le-te morda ne izpolnjuje vseh pogojev delodajalca. Dandanes si je težko pridobiti delovne izkušnje, saj pripravništva in delovne prakse v večini primerov niso plačane. Večino svojega prostega časa tako mladi namenijo prostovoljnemu nabiranju izkušenj, saj si želijo zasesti delovno mesto, za katerega so se izobraževali.  

Drugi dejavnik predstavlja še nekoliko večje breme, saj se posameznik spozna z današnjimi cenami nepremičninskega trga. Če oseba izhaja iz družine, ki se uvršča v nižji ali srednji ekonomski razred in starši zaradi svojih stroškov ne zmorejo še varčevati ter otroku finančno pomagati pri osamosvajanju, se hitro lahko zgodi, da tridesetletnik ali tridesetletnica še vedno živi pri starših. Nakup stanovanja lahko predstavlja prevelik zalogaj, predvsem za mlade samskega stanu. 

Meje osamosvajanja se zamikajo v poznejšo dobo, v ozadju česar je tudi dejstvo, da večina študentov zaključi svoj študij šele v času do šestindvajsetega leta in  kasneje prične z iskanjem prve redne zaposlitve.

Študij, redna zaposlitev, ljubezenski stan, iskanje stanovanja in finančni status zagotovo vplivajo na osamosvajanje dandanes. Razumeti pa moramo, da so pričakovanja tista, ki pogojujejo dodaten pritisk na mladostnika oz. človeka v mlajši odrasli dobi. Družbena pričakovanja in norme so v naši družbi močno zakoreninjene, kar mladim lahko vzbuja občutek, da jim v življenju ne gre dovolj dobro ter da niso uspešni. Slednje se lahko izrazi v raznih stiskah, občutkih nemoči in anksioznosti.

Naš doprinos k družbi je zagotovo povečana strpnost, sprejemanje in opuščanje raznih pričakovanj, saj lahko le na ta način razrahljamo pritisk ter izkoreninimo dolgoletna družbena pričakovanja. Sprejeti moramo dejstvo, da gre vsak po svoji poti in da je vsaka (ne)običajna pot sprejemljiva.

Avtorica: Alja Leskošek,

diplomantka psihosocialne pomoči,

študentka psihosocialnega svetovanja