Prispevek za strokovno javnost
Ko teorija sreča resničnega človeka
Psihosocialni svetovalci smo dobro seznanjeni z različnimi teoretskimi pristopi, od humanističnih, sistemskih in kognitivno-vedenjskih do psihodinamskih in integrativnih modelov. Izziv pa se ne pojavi pri poznavanju teorije, temveč pri njenem prenosu v prakso. Tekom posameznega svetovalnega srečanja se namreč vedno znova postavlja vprašanje, kako v danem trenutku in s konkretnim klientom izbrati pristop, ki ga bo v največji možni meri podprl.
Dejstvo je: klienti niso učbeniški primeri. Prihajajo s svojo osebno zgodovino, značajem, vrednotami, obrambnimi mehanizmi, pričakovanji, željami, strahovi in omejitvami. Prav zato izbira svetovalnega pristopa, metod in tehnik ne sme biti tog ali avtomatičen proces, temveč nekaj, kar poteka pod vplivom stalne strokovne presoje in fleksibilnosti izvajalca.
Zakaj en pristop ne ustreza vsem
V psihosocialnem svetovanju se hitro pokaže, da univerzalnih rešitev ni. Kar enemu klientu omogoča vpogled in spremembo, je lahko za drugega prezahtevno, neprimerno ali celo dodatno obremenjujoče. Razlike med klienti se kažejo v vrsti težave, stopnji uvida in reflektivnosti, v predznanju na psihološkem področju, motivaciji za spremembo, v čustveni stabilnosti ter v kulturnem, socialnem in življenjskem ozadju. Pomembno vlogo imajo tudi pretekle izkušnje z iskanjem psihološke pomoči in odnos do avtoritet.
Zato se vprašanje v praksi ne glasi, kateri pristop je najboljši, temveč kateri pristop je v tem trenutku najprimernejši za dotičnega posameznika.
Klientove potrebe in cilji kot izhodišče
Na začetku svetovalnega procesa je ključno, da svetovalec čim bolj jasno razume, zakaj klient prihaja in kaj si od svetovanja želi. Vprašanje glede njegovih pričakovanj ter določitev ciljev obravnave sta obvezna ter ključna strukturna in vsebinska elementa ob vzpostavljanju sodelovanja s klientom. Nekateri klienti iščejo predvsem konkretne usmeritve in strukturo, celo konkretna orodja, drugi potrebujejo razbremenitev in čustveno podporo, tretji želijo globlje razumeti svoje notranje vzorce ali izvor svojih težav, četrti pomoč poiščejo, ker želijo dobiti podporo pri sprejemanju odločitev, včasih celo potrditev, da imajo prav. Nekateri pomoč psihosocialnega svetovalca poiščejo zaradi osamljenosti in potrebe po pogovoru z nekom. V vsakem primeru pa je v ospredju potreba po varnem prostoru, kjer je mogoče brez strahu izraziti stisko.
Pristop, ki ga svetovalec izbere, mora biti usklajen s tem, kar klient v danem trenutku zmore in potrebuje, ne pa s tem, kar bi bilo smiselno z vidika teorije ali osebnih preferenc izvajalca, ki morda izhajajo celo iz vnaprej zastavljenega splošnega načrta obravnave neke težave. Posameznik, ki išče podporo, ni materija, ki bi jo lahko vlili v vnaprej pripravljen modelček.
Psihološka varnost kot pogoj za poglobljeno delo
Preden se svetovalni proces poglobi, je pomembno oceniti, ali ima klient dovolj notranjih in zunanjih virov za takšno delo. Pri klientih, ki se soočajo z akutno stisko, krizo ali izrazito nestabilnostjo, je pogosto smiselno najprej uporabiti podporne in stabilizacijske pristope ter se osredotočiti na sedanjost in osnovno razbremenitev.
Ko se postopoma vzpostavi občutek varnosti in večja stabilnost, se lahko svetovalni proces naravno premakne k bolj raziskovalnemu in poglobljenemu delu. Preskakovanje te faze lahko klienta preobremeni in oslabi zaupanje v proces obravnave. Pomembno je, da se zavedamo, da je doseganje želenih sprememb in napredka klienta proces, ki se ne zgodi čez noč in v ozadju katerega se morajo dogoditi funkcionalne in strukturne spremembe na nevrološki ravni. Slednje pa zahteva čas, ozaveščanje, urjenje in potrpežljivost. S tem dejstvom je dobro že v začetnih fazah procesa obravnave seznaniti klienta.
Dober svetovalni odnos kot temelj vsakega svetovalnega pristopa
Ne glede na teoretsko usmeritev raziskave in praksa vedno znova potrjujejo, da je kakovost odnosa med svetovalcem in klientom eden ključnih dejavnikov spremembe. Če klient ne doživlja sprejetosti, razumevanja in spoštovanja, tudi najbolj dodelan nabor tehnik ne bo imel želenega učinka.
Zato mora svetovalec izbiro pristopa vedno presojati tudi skozi prizmo odnosa s klientom. Pomembno vprašanje ni le, ali je pristop strokovno utemeljen, temveč tudi, ali ta način dela krepi občutek varnosti, sodelovanja in zaupanja med svetovalcem in klientom.
Vloga svetovalčeve kompetentnosti in avtentičnosti
Pri izbiri pristopa ima pomembno vlogo tudi svetovalčeva lastna usposobljenost. Pristop, ki ga svetovalec dobro pozna, razume in mu zaupa, bo lahko uporabljen bolj suvereno in občutljivo. Nasprotno pa uporaba metod, ki jih svetovalec obvlada le površno ali jih uporablja zgolj zato, ker so trenutno priljubljene, lahko vodi v negotovost in nejasnost v procesu ter pri klientu lahko vzbudi nezaupanje.
Avtentična prisotnost svetovalca, njegova sposobnost biti v stiku s seboj in s klientom pogosto pomembno prispevata k učinkovitosti dela. Na tem mestu pa velja omeniti tudi zavedanje lastnih omejitev. Priznanje, da nimamo odgovorov na vsa vprašanja in da bi morda za določenega klienta bil nek drug strokovni pristop ustreznejši, ter po potrebi napotitev k drugemu strokovnjaku (kliničnemu psihologu, psihoterapevtu, psihiatru, dietetiku idr.) sta odraz osebne zrelosti in strokovnosti ter ne šibkosti ali pomanjkljivosti.
Integrativni pristop kot realnost svetovalne prakse
Čeprav je velika večina psihosocialnih svetovalcev v slovenskem prostoru usposobljena za obravnavo po kognitivno-vedenjskem pristopu, se številni spontano usmerjajo v integrativni način dela. Ta ne pomeni brezglavega kombiniranja tehnik, temveč zavestno in premišljeno prilagajanje različnih pristopov glede na potrebe klienta in fazo svetovalnega procesa, ki temelji na znanjih, pridobljenih s kakovostnimi dopolnilnimi izobraževanji.
Kvalitetno delo temelji na stalnem preverjanju, kaj klient v danem trenutku potrebuje, kako se razvija odnos in ali izbrani način dela še vedno podpira proces spremembe. Takšna fleksibilnost zahteva strokovno zrelost, pripravljenost na refleksijo in odprtost za učenje.
Pomen sprotne refleksije, podpora mentorja in redne intervizije ali supervizije
Izbira pravega pristopa ni enkratna odločitev, temveč proces, ki se razvija skozi čas. Redna refleksija lastnega dela svetovalcu omogoča, da prepoznava, kako se klient odziva, kakšna so njegova lastna čustva in odzivi ter ali morda predolgo vztraja pri enem načinu dela.
Intervizije ali supervizije nudijo svetovalcu dragocen zunanji pogled. Pomagajo osvetliti morebitne slepe pege in podprejo svetovalca pri sprejemanju bolj zavestnih in odgovornih strokovnih odločitev ter, če je to potrebno, ponudijo možnost čustvene razbremenitve svetovalca v zaupnem odnosu z intervizorjem ali supervizorjem. Poleg vseživljenjskega strokovnega izpopolnjevanja je vključitev v redno intervizijo/supervizijo eden ključnih stebrov za kakovostno nudenje psihološke in socialne podpore. Na začetku profesionalne poti je nepogrešljiva tudi podpora mentorja praktika.
Z znanjem in srčnostjo z roko v roki
Poglobljen razmislek glede pravega pristopa za posameznega klienta ni znak neodločnosti, temveč dokaz strokovne občutljivosti in želje zagotoviti najboljšo podporo. Psihosocialno svetovanje ni uporaba receptov, temveč srečanje dveh ljudi v strokovno uokvirjenem in stalno razvijajočem se odnosu.
Ko svetovalec zmore povezovati teoretično znanje, praktične izkušnje, refleksijo in avtentično človeško prisotnost, teorija resnično zaživi v praksi. Prav tam, kjer je najbolj potrebna – ob dotičnem človeku v dotičnih življenjskih okoliščinah.
Če vas vodita srčnost, pristna želja pomagati pomoči potrebnemu in znanje, da ga lahko kakovostno podprete, ste na pravi poti.
Avtorica: Daša Cek Stepančič,
kognitivno-vedenjska svetovalka,
direktorica KIPS in
avtorica Kodeksa etike v psihosocialni pomoči in svetovanju Slovenije