All posts by : Daša Cek Stepančič

Prispevek za strokovno javnost

Ko teorija sreča resničnega človeka

Psihosocialni svetovalci smo dobro seznanjeni z različnimi teoretskimi pristopi, od humanističnih, sistemskih in kognitivno-vedenjskih do psihodinamskih in integrativnih modelov. Izziv pa se ne pojavi pri poznavanju teorije, temveč pri njenem prenosu v prakso. Tekom posameznega svetovalnega srečanja se namreč vedno znova postavlja vprašanje, kako v danem trenutku in s konkretnim klientom izbrati pristop, ki ga bo v največji možni meri podprl.

Dejstvo je: klienti niso učbeniški primeri. Prihajajo s svojo osebno zgodovino, značajem, vrednotami, obrambnimi mehanizmi, pričakovanji, željami, strahovi in omejitvami. Prav zato izbira svetovalnega pristopa, metod in tehnik ne sme biti tog ali avtomatičen proces, temveč nekaj, kar poteka pod vplivom stalne strokovne presoje in fleksibilnosti izvajalca.

Zakaj en pristop ne ustreza vsem

V psihosocialnem svetovanju se hitro pokaže, da univerzalnih rešitev ni. Kar enemu klientu omogoča vpogled in spremembo, je lahko za drugega prezahtevno, neprimerno ali celo dodatno obremenjujoče. Razlike med klienti se kažejo v vrsti težave, stopnji uvida in reflektivnosti, v predznanju na psihološkem področju, motivaciji za spremembo, v čustveni stabilnosti ter v kulturnem, socialnem in življenjskem ozadju. Pomembno vlogo imajo tudi pretekle izkušnje z iskanjem psihološke pomoči in odnos do avtoritet.

Zato se vprašanje v praksi ne glasi, kateri pristop je najboljši, temveč kateri pristop je v tem trenutku najprimernejši za dotičnega posameznika.

Klientove potrebe in cilji kot izhodišče

Na začetku svetovalnega procesa je ključno, da svetovalec čim bolj jasno razume, zakaj klient prihaja in kaj si od svetovanja želi. Vprašanje glede njegovih pričakovanj ter določitev ciljev obravnave sta obvezna ter ključna strukturna in vsebinska elementa ob vzpostavljanju sodelovanja s klientom. Nekateri klienti iščejo predvsem konkretne usmeritve in strukturo, celo konkretna orodja, drugi potrebujejo razbremenitev in čustveno podporo, tretji želijo globlje razumeti svoje notranje vzorce ali izvor svojih težav, četrti pomoč poiščejo, ker želijo dobiti podporo pri sprejemanju odločitev, včasih celo potrditev, da imajo prav. Nekateri pomoč psihosocialnega svetovalca poiščejo zaradi osamljenosti in potrebe po pogovoru z nekom. V vsakem primeru pa je v ospredju potreba po varnem prostoru, kjer je mogoče brez strahu izraziti stisko.

Pristop, ki ga svetovalec izbere, mora biti usklajen s tem, kar klient v danem trenutku zmore in potrebuje, ne pa s tem, kar bi bilo smiselno z vidika teorije ali osebnih preferenc izvajalca, ki morda izhajajo celo iz vnaprej zastavljenega splošnega načrta obravnave neke težave. Posameznik, ki išče podporo, ni materija, ki bi jo lahko vlili v vnaprej pripravljen modelček.

Psihološka varnost kot pogoj za poglobljeno delo

Preden se svetovalni proces poglobi, je pomembno oceniti, ali ima klient dovolj notranjih in zunanjih virov za takšno delo. Pri klientih, ki se soočajo z akutno stisko, krizo ali izrazito nestabilnostjo, je pogosto smiselno najprej uporabiti podporne in stabilizacijske pristope ter se osredotočiti na sedanjost in osnovno razbremenitev.

Ko se postopoma vzpostavi občutek varnosti in večja stabilnost, se lahko svetovalni proces naravno premakne k bolj raziskovalnemu in poglobljenemu delu. Preskakovanje te faze lahko klienta preobremeni in oslabi zaupanje v proces obravnave. Pomembno je, da se zavedamo, da je doseganje želenih sprememb in napredka klienta proces, ki se ne zgodi čez noč in v ozadju katerega se morajo dogoditi funkcionalne in strukturne spremembe na nevrološki ravni. Slednje pa zahteva čas, ozaveščanje, urjenje in potrpežljivost. S tem dejstvom je dobro že v začetnih fazah procesa obravnave seznaniti klienta.

Dober svetovalni odnos kot temelj vsakega svetovalnega pristopa

Ne glede na teoretsko usmeritev raziskave in praksa vedno znova potrjujejo, da je kakovost odnosa med svetovalcem in klientom eden ključnih dejavnikov spremembe. Če klient ne doživlja sprejetosti, razumevanja in spoštovanja, tudi najbolj dodelan nabor tehnik ne bo imel želenega učinka.

Zato mora svetovalec izbiro pristopa vedno presojati tudi skozi prizmo odnosa s klientom. Pomembno vprašanje ni le, ali je pristop strokovno utemeljen, temveč tudi, ali ta način dela krepi občutek varnosti, sodelovanja in zaupanja med svetovalcem in klientom.

Vloga svetovalčeve kompetentnosti in avtentičnosti

Pri izbiri pristopa ima pomembno vlogo tudi svetovalčeva lastna usposobljenost. Pristop, ki ga svetovalec dobro pozna, razume in mu zaupa, bo lahko uporabljen bolj suvereno in občutljivo. Nasprotno pa uporaba metod, ki jih svetovalec obvlada le površno ali jih uporablja zgolj zato, ker so trenutno priljubljene, lahko vodi v negotovost in nejasnost v procesu ter pri klientu lahko vzbudi nezaupanje.

Avtentična prisotnost svetovalca, njegova sposobnost biti v stiku s seboj in s klientom pogosto pomembno prispevata k učinkovitosti dela. Na tem mestu pa velja omeniti tudi zavedanje lastnih omejitev. Priznanje, da nimamo odgovorov na vsa vprašanja in da bi morda za določenega klienta bil nek drug strokovni pristop ustreznejši, ter po potrebi napotitev k drugemu strokovnjaku (kliničnemu psihologu, psihoterapevtu, psihiatru, dietetiku idr.) sta odraz osebne zrelosti in strokovnosti ter ne šibkosti ali pomanjkljivosti.

Integrativni pristop kot realnost svetovalne prakse

Čeprav je velika večina psihosocialnih svetovalcev v slovenskem prostoru usposobljena za obravnavo po kognitivno-vedenjskem pristopu, se številni spontano usmerjajo v integrativni način dela. Ta ne pomeni brezglavega kombiniranja tehnik, temveč zavestno in premišljeno prilagajanje različnih pristopov glede na potrebe klienta in fazo svetovalnega procesa, ki temelji na znanjih, pridobljenih s kakovostnimi dopolnilnimi izobraževanji.

Kvalitetno delo temelji na stalnem preverjanju, kaj klient v danem trenutku potrebuje, kako se razvija odnos in ali izbrani način dela še vedno podpira proces spremembe. Takšna fleksibilnost zahteva strokovno zrelost, pripravljenost na refleksijo in odprtost za učenje.

Pomen sprotne refleksije, podpora mentorja in redne intervizije ali supervizije

Izbira pravega pristopa ni enkratna odločitev, temveč proces, ki se razvija skozi čas. Redna refleksija lastnega dela svetovalcu omogoča, da prepoznava, kako se klient odziva, kakšna so njegova lastna čustva in odzivi ter ali morda predolgo vztraja pri enem načinu dela.

Intervizije ali supervizije nudijo svetovalcu dragocen zunanji pogled. Pomagajo osvetliti morebitne slepe pege in podprejo svetovalca pri sprejemanju bolj zavestnih in odgovornih strokovnih odločitev ter, če je to potrebno, ponudijo možnost čustvene razbremenitve svetovalca v zaupnem odnosu z intervizorjem ali supervizorjem. Poleg vseživljenjskega strokovnega izpopolnjevanja je vključitev v redno intervizijo/supervizijo eden ključnih stebrov za kakovostno nudenje psihološke in socialne podpore. Na začetku profesionalne poti je nepogrešljiva tudi podpora mentorja praktika.

Z znanjem in srčnostjo z roko v roki

Poglobljen razmislek glede pravega pristopa za posameznega klienta ni znak neodločnosti, temveč dokaz strokovne občutljivosti in želje zagotoviti najboljšo podporo. Psihosocialno svetovanje ni uporaba receptov, temveč srečanje dveh ljudi v strokovno uokvirjenem in stalno razvijajočem se odnosu.

Ko svetovalec zmore povezovati teoretično znanje, praktične izkušnje, refleksijo in avtentično človeško prisotnost, teorija resnično zaživi v praksi. Prav tam, kjer je najbolj potrebna – ob dotičnem človeku v dotičnih življenjskih okoliščinah.

Če vas vodita srčnost, pristna želja pomagati pomoči potrebnemu in znanje, da ga lahko kakovostno podprete, ste na pravi poti.

Avtorica: Daša Cek Stepančič,

kognitivno-vedenjska svetovalka,

direktorica KIPS in

avtorica Kodeksa etike v psihosocialni pomoči in svetovanju Slovenije

Začnimo na začetku: naše življenje naredijo naše misli!

Čustva in določeno vedenje niso neposredna posledica neke situacije, ampak se vmes skrivajo misli. Razmišljanje je močno pod vplivom prepričanj, ki smo jih razvili v najnežnejših obdobjih našega življenja – v otroštvu torej. Ta prepričanja pa so lahko racionalna ali iracionalna. Če v terariju na primer zagledamo kobro in se močno ustrašimo, strah ni neposredna posledica srečanja s kačo, ampak tega, kako smo si situacijo razložili. Mogoče misli nismo niti zaznali, pa vendar smo za delček sekunde najbrž pomislili: »V nevarnosti sem!« ali »Po meni bo!« Prepričani smo namreč, da so kače nevarne. Še toliko verjetnejši je omenjeni scenarij v primeru, če smo v otroštvu redno poslušali odrasle govoriti o nevarnosti kač ali katerega od bližnjih celo opazovali pri izogibanju srečanja z njimi.

Od kod se torej vzamejo naša prepričanja in kakšen je njihov vpliv?

Prepričanja, s katerimi živimo, nastajajo postopoma in pogosto pod vplivom neposrednih navodil staršev oz. drugih pomembnih oseb iz našega otroštva in zgleda njihovega razmišljanja, čustvovanja ter vedenja. Temeljna prepričanja, ki jih imamo o sebi, drugih ljudeh in svetu na sploh so pogosto nezavedna, a imajo še kako velik vpliv na naše življenje! Še več – tako močno so zakoreninjena, da večina med nami niti za trenutek ne podvomi v njihovo resničnost. Dojemamo jih kot absolutno resnico!

Zdrava prepričanja o sebi, drugih ljudeh in svetu so posledica pozitivnih izkušenj posameznika v otroštvu. Negativna, iracionalna prepričanja pa pogosto izvirajo iz zanemarjanja, pretiranih zahtev, nasilja in travmatičnih dogodkov. Problem iracionalnih prepričanj je v tem, da so globalna, absolutna in nezavedna, zato jih težko prepoznamo. So povod za čustvene težave in problematično vedenje ter delujejo kot miselni filter za interpretacijo dogodkov. Predstavljate si jih lahko kot mreno pred očmi, ki vam preprečuje videti jasno sliko.

Zdrava (pozitivna, racionalna) prepričanja potrebujemo za vzdrževanje notranjega ravnovesja, za zdravo čustvovanje, konstruktivno vedenje in za sprejemanje smotrnih odločitev.

Kako lahko prepoznamo racionalno razmišljanje?

Racionalno razmišljanje prepoznamo po naslednjih kriterijih:

1. temelji na objektivnih dejstvih in ne na subjektivnem mnenju;
2. pomaga nam, da se izognemo poškodbam ali celo prezgodnji smrti;
3. podpira nas, da hitreje dosežemo zastavljene cilje;
4. z njegovo pomočjo preprečujemo konflikte z drugimi ljudmi.

Zakaj je vredno odkrivati in preokvirjati lastna iracionalna prepričanja?

Iracionalna prepričanja lahko ogrozijo naše življenje in nas vodijo v smeri, ki bodo slej ko prej povzročile duševno in fizično škodo. Včasih se zgodi, da je bilo naše prepričanje v otroštvu celo »na mestu«, ker nam je omogočalo zadovoljitev psiholoških in fizičnih potreb ter s tem preživetje. Vendar pa se moramo zavedati, da otroško prepričanje v odrasli dobi posamezniku pogosto ne koristi več. Morda ste bili v otroštvu naučeni, da morate s krožnika postrgati vse do zadnje drobtinice, saj ste potrebovali mamino odobravanje. Ali pa ste razvili prepričanje, da ne smete izraziti svojega mnenja, da je bolje biti vedno tiho, ker vas je oče vedno grobo utišal. Najbrž vam je danes jasno, da vam tovrstna prepričanja ne koristijo več! Vodijo v pasivno držo in nepotrebno prenajedanje!

Ne pozabite, zdrava prepričanja nas podpirajo pri uresničevanju dolgoročnih ciljev in izboljšanju kakovosti življenja! Ste pripravljeni, da odkrijete vaša iracionalna prepričanja in jih preoblikujete v njihove zdrave – realnejše, koristnejše in prožnejše – različice? Ste pripravljeni, da se končno rešite okov, ki vam onemogočajo živeti polno življenje?

Avtorica: Daša Cek Stepančič,

kognitivno-vedenjska svetovalka,

vodja Centra za anksioznost

Pogosto se tisti, ki se znajdejo v osebni stiski, ali njihovi svojci ne vedo kam obrniti. Če sami še nimamo izkušnje psihosocialnega svetovanja ali psihoterapije ter ne poznamo nikogar, ki bi nam dobrega strokovnjaka lahko priporočil, se lahko znajdemo v poplavi informacij in ponudb pravih ter žal tudi samooklicanih profesionalcev. Najbrž je tudi vaša prva misel, ko iščete neko storitev, svetovni splet. Kako naj vemo, koga izbrati v poplavi ponudb, ki jih najdemo na internetu, v tiskanih in ostalih medijih? Kako prepoznati strokovno usposobljeno osebo? Kako lahko vemo, da je nekdo prava izbira za nas? Na kaj biti posebej pozorni?

Za dosego želenega napredka se mora med uporabnikom in svetovalcem vzpostaviti ustrezen odnos, zato je pomembno, da pred odločitvijo, komu boste zaupali vaše zdravje in počutje, temeljito razmislite. Dober psihosocialni svetovalec bo poskrbel za kakovosten, podporen in zaupen svetovalni odnos, v katerem se boste počutili varne, slišane, brezpogojno sprejete in razumljene. Poskušal vas bo razumeti v vaši stiski in vam nuditi oporo, ne glede na vse. Če imate v mislih že izdelano podobo svetovalca, je smiselno, da se vprašate, ali sta morda odločujoči kriterij vaše izbire določen spol ali starost svetovalca ali morda kaj drugega.

O svoji izkušnji odnosa z izbranim svetovalcem vam lahko iz prve roke veliko povedo tisti, ki so v želji rešiti svoje težave ali pospešiti osebni/profesionalni razvoj že poiskali strokovno pomoč. Ali vam lahko z gotovostjo povedo tudi, ali je oseba, ki ponuja pomoč, ustrezno strokovno podkovana? – Ne nujno.

Kako torej ugotoviti, ali je ponudnik ustrezno izobražen in usposobljen?

Informacije o študijskih in delovnih izkušnjah izvajalcev, tako s področja psihosocialne pomoči in svetovanja kot tudi psihoterapije, navadno najdete na njihovih spletnih straneh. Dobro je tudi, da ponudnika pomoči po elektronski pošti, telefonu ali na uvodnem srečanju povprašate o njegovi izobrazbi in izkušnjah pomoči osebam s podobnimi težavami, kot jih imate sami. Pri iskanju informacij o strokovni usposobljenosti ne bodite skromni, saj vas nekaj dodatnih korakov lahko zaščiti. Če ugotovite, da vsa strokovnost ponudnika pomoči temelji na nekaj krajših tečajih, online certifikatih ali še to ne, vam svetujem, da se obrnete na peti ene noge in iščete dalje. Operacije očesa tudi ne bi prepustili mehaniku, kajne? Pravi strokovnjak vam ne bo lagal in vam bo, v kolikor nima ustreznih izkušenj, priporočil primernejšega kolega ali kakšno drugo obliko obravnave. V začetku vam bo ponudil tudi pisne informacije v obliki t. i. svetovalnega dogovora, v katerem se bosta dogovorila o podrobnostih sodelovanja, kot so nezamujanje, pravila sporočanja in plačevanja obveznosti, seznanjeni boste o svetovalčevi poklicni molčečnosti in podobno. V svetovalnem dogovoru lahko najdete tudi informacije o tem, v katerih izrednih primerih lahko svetovalec prekine svojo zavezanost zaupnosti. Ne skrbite, te situacije so resnično izjemne!

Pri KIPS podpiramo čim prejšnjo zakonsko ureditev področja psihoterapije in psihosocialnega svetovanja. Dejstvo je, da v Sloveniji poklica psihoterapevta in psihosocialnega svetovalca nista regulirana, nimata določenih standardov in normativov za izvajanje, pravno-formalno niti ne obstajata, zato ju, žal, lahko opravlja vsakdo, ne glede na pridobljeno izobrazbo, izkušnje in osebnostno primernost. Danes se lahko za psihoterapevta ali svetovalca torej okliče kdorkoli, tudi nekdo, ki je opravil zgolj nekajdnevni tečaj ali pa še tega ne. Enostavno odpre svoj s.p., registrira dejavnost Druge zdravstvene dejavnosti in postopek je zaključen. Zavedamo se, kaj to pomeni za uporabnika in kam lahko privede. Zato naj velja pri izbiri izvajalca teh storitev posebna previdnost. Pri nas obstajajo le trije visokošolski zavodi, ki izvajajo akreditirane študijske programe za psihoterapevte in psihosocialne svetovalce. Mednje se uvrščajo Fakulteta za uporabne družbene študije, na kateri smo se izšolali tudi KIPS-ovi svetovalci,  Teološka fakulteta in Fakulteta za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda.

Kaj je poleg strokovne usposobljenosti in dobrega odnosa še pomemben kriterij pri izbiri strokovnjaka s področja duševnega zdravja in dobrega počutja?

Pomembno je, da strokovnjak (psihosocialni svetovalec/psihoterapevt) svoje delo opravlja na individualiziran način, kar pomeni, da uporabljene metode in tehnike prilagaja posamezniku. Najboljši strokovnjaki uporabnike obravnavajo celostno, v zavedanju, da je človek ne le fizično in duševno, temveč tudi socialno in duhovno bitje.

Dobrega psihosocialnega svetovalca boste prepoznali po njegovi zmožnosti empatije, toplini, umirjenosti, čutnosti in pristni želji, da dosežete želeni napredek. Ob njem boste imeli občutek, da vas brezpogojno spoštuje, da se mu lahko razkrijete in da niste v podrejenem položaju, ampak povsem enakovrednem. Znati vam mora pomagati, da se sprostite. Nadutost, obsojanje, pretirana formalnost in hladnost ne spadajo v okvir dobrega psihosocialnega svetovanja. V naboru veščin dobrega svetovalca je neprecenljiva zmožnost aktivnega poslušanja. Svetovalec mora biti torej dober poslušalec, da iz vaše pripovedi izlušči tisto, kar je za vaše trenutno stanje pomembno. Ob poslušanju in poglabljanju razumevanja vaše zgodbe vas skozi postavljanje pravih vprašanj v pravem trenutku vodi, da se bolje spoznate in raziščete možne rešitve. Vsak od nas si želi biti slišan in če zaznate, da je oseba, pri kateri ste poiskali pomoč, ob vaši pripovedi zdolgočasena, napeta, nemirna, pasivna ali nezainteresirana, ste zagotovo potrkali na napačna vrata.

Prav je, da omenim še enega od pomembnih elementov za uspešno obravnavo – popolno iskrenost. Če boste s svetovalcem odprto in iskreno delili vaše izkušnje in doživljanja, boste hitreje napredovali. Poleg tega je ključno, da ohranjate iskrenost tudi glede doživljanja odnosa s svetovalcem in procesa dela. Svetovalcu lahko mirno zaupate morebitna negativna doživljanja (npr. jezo, razočaranje idr.), če bi se v vajinem odnosu pojavila. Negativna čustva do svetovalca so lahko odraz obrambnih mehanizmov, ki se na vse pretege borijo proti spremembam. Ob svetovalčevi podpori jih boste lažje odpravili. Ob pojavu obrambnih mehanizmov le vztrajno in potrpežljivo zasledujte zastavljene cilje. Svetovalec se bo prilagodil vašemu ritmu napredovanja, saj se zaveda, da je vaša resnična pripravljenost za spremembe temelj za udejanjanje le-teh.  

Ali je dobro izbrati svetovalca, za katerega vemo, da ima lastno izkušnjo soočanja s težjo osebno stisko?

Odgovor je da, vendar samo v primeru, če se je z njo v preteklosti spoprijel uspešno. Psihosocialni svetovalec, ki je uspešno premagal npr. težave z depresijo, anksioznostjo, v partnerstvu in podobno, vas bo namreč lažje razumel ter vam bo lažje pomagal. Ob tem pa velja ponovno opozoriti, da težave svetovalca ne smejo biti aktualne. Težko boste namreč prejeli potrebno pomoč od nekoga, ki se bori sam s seboj. Odgovoren svetovalec se bo v obdobju večje stiske, ki bi lahko kvarno vplivala na njegovo pomoč drugim, posvetil sebi. Tudi psihosocialni svetovalci so samo ljudje in tudi med njimi obdobja stisk niso izključena, bistvena pri tem pa je odgovorna drža do uporabnikov. Nič ni narobe, če svetovalec z vami podeli kakšno izkušnjo iz svojega življenja, če se ta smiselno navezuje na vaš problem in bi to lahko pripomoglo k vašemu napredku. Nikakor pa ne smete dobiti občutka, da sta se vajina stola zamenjala in da morate prevzeti svetovalčevo vlogo, da bi mu pomagali.  

Koliko časa vztrajati v obravnavi, če ne zaznamo želenih sprememb?

Za dosego želenih sprememb mora velikokrat preteči kar nekaj časa, praviloma več mesecev. Če boste pozorni, boste male spremembe v vašem doživljanju in vedenju lahko prepoznali že kmalu po začetku obravnave, če bosta oba – tako vi kot tudi vaš svetovalec – dobro opravila svoje delo. Ja, prav ste prebrali! Tudi (ali kar predvsem) vi se boste morali potruditi za to, da boste dosegli želene spremembe, zato vam svetujem, da skrbno opravljate naloge, o katerih se med srečanji dogovorita s svetovalcem. Aktivna drža je za dosego želenih premikov še kako pomembna!

Če pa vrsto let obiskujete enega strokovnjaka, naredite vse, kar je v vaši moči, pa ne opazite nobenih sprememb, je najbolje, da si poiščete podporo drugje. Pomembna vprašanja za odkrivanje odgovorov o tem, kaj narediti, če ne zaznavate sprememb pri obravnavi, so: Ali sem naredil vse, kar sem lahko, da bi se situacija izboljšala? Ali imam od ne-sprememb morda kakšno skrito korist? Kaj pozitivnega mi vztrajanje v trenutni situaciji prinaša? Če ste zamenjali že več psihoterapevtov ali psihosocialnih svetovalcev, a vas pri vsakem nekaj zmoti, je smiselno, da si postavite tudi vprašanje, ali ne v njih mogoče vidite svojih lastnosti, ki jih niste pripravljeni sprejeti. Vsekakor so iskreni odgovori samemu sebi krasna iztočnica za pogovor s strokovno usposobljeno osebo.

Ali je pomembno, kakšen je svetovalni prostor?

Na to vprašanje sicer ni enoznačnega odgovora, saj med nami obstajajo razlike glede teže, ki jo pripisujemo urejenosti bivalnega, delovnega in drugih prostorov. Pomembno je samo, da se v svetovalnici počutite udobno, varno, da je v prostoru ustrezna mikroklima ter da je v njem zagotovljena tišina. Dober psihosocialni svetovalec bo poskrbel tudi za to, da iz svetovalnice ne boste odšli žejni in da boste imeli med srečanji možnost uporabe stranišča. Ne bi radi trpeli zaradi polnega mehurja, kajne?

Na kratko za konec …

Pridobite vse potrebne informacije o strokovni usposobljenosti izvajalca, ki nudi psihološko in socialno pomoč, če je mogoče, se pozanimajte tudi o osebnih izkušnjah drugih uporabnikov. Opazujte svoje občutke ob svetovalcu, prisluhnite svojemu šestemu čutu in ga upoštevajte. Ali je to oseba, ki ji lahko popolnoma zaupate (mogoče ne prvi dan, čez čas pa že), ali se lahko ob njej sprostite, ste odprti in pripravljeni, da se z njo osebnostno razvijate? Beseda ni konj, zato ne bojte se postaviti izvajalcu vprašanja, ki bi vam pomagala pri odločitvi za vključitev v proces obravnave. Če vam je ob njem neprijetno, mu o tem povejte. To je vaša pravica, prav tako kot tudi, da si poiščete pomoč drugje.

Vsem tistim, ki iščete psihosocialnega svetovalca za vas, želim, da bi bila izbira prava. Upam, da bo odločitev z navedenimi smernicami vsaj nekoliko lažja.

Vse dobro,

Daša Cek Stepančič,

kognitivno-vedenjska svetovalka,

vodja Centra za anksioznost, direktorica KIPS