Posts in category: Prispevki

Prispevek za strokovno javnost

Ko teorija sreča resničnega človeka

Psihosocialni svetovalci smo dobro seznanjeni z različnimi teoretskimi pristopi, od humanističnih, sistemskih in kognitivno-vedenjskih do psihodinamskih in integrativnih modelov. Izziv pa se ne pojavi pri poznavanju teorije, temveč pri njenem prenosu v prakso. Tekom posameznega svetovalnega srečanja se namreč vedno znova postavlja vprašanje, kako v danem trenutku in s konkretnim klientom izbrati pristop, ki ga bo v največji možni meri podprl.

Dejstvo je: klienti niso učbeniški primeri. Prihajajo s svojo osebno zgodovino, značajem, vrednotami, obrambnimi mehanizmi, pričakovanji, željami, strahovi in omejitvami. Prav zato izbira svetovalnega pristopa, metod in tehnik ne sme biti tog ali avtomatičen proces, temveč nekaj, kar poteka pod vplivom stalne strokovne presoje in fleksibilnosti izvajalca.

Zakaj en pristop ne ustreza vsem

V psihosocialnem svetovanju se hitro pokaže, da univerzalnih rešitev ni. Kar enemu klientu omogoča vpogled in spremembo, je lahko za drugega prezahtevno, neprimerno ali celo dodatno obremenjujoče. Razlike med klienti se kažejo v vrsti težave, stopnji uvida in reflektivnosti, v predznanju na psihološkem področju, motivaciji za spremembo, v čustveni stabilnosti ter v kulturnem, socialnem in življenjskem ozadju. Pomembno vlogo imajo tudi pretekle izkušnje z iskanjem psihološke pomoči in odnos do avtoritet.

Zato se vprašanje v praksi ne glasi, kateri pristop je najboljši, temveč kateri pristop je v tem trenutku najprimernejši za dotičnega posameznika.

Klientove potrebe in cilji kot izhodišče

Na začetku svetovalnega procesa je ključno, da svetovalec čim bolj jasno razume, zakaj klient prihaja in kaj si od svetovanja želi. Vprašanje glede njegovih pričakovanj ter določitev ciljev obravnave sta obvezna ter ključna strukturna in vsebinska elementa ob vzpostavljanju sodelovanja s klientom. Nekateri klienti iščejo predvsem konkretne usmeritve in strukturo, celo konkretna orodja, drugi potrebujejo razbremenitev in čustveno podporo, tretji želijo globlje razumeti svoje notranje vzorce ali izvor svojih težav, četrti pomoč poiščejo, ker želijo dobiti podporo pri sprejemanju odločitev, včasih celo potrditev, da imajo prav. Nekateri pomoč psihosocialnega svetovalca poiščejo zaradi osamljenosti in potrebe po pogovoru z nekom. V vsakem primeru pa je v ospredju potreba po varnem prostoru, kjer je mogoče brez strahu izraziti stisko.

Pristop, ki ga svetovalec izbere, mora biti usklajen s tem, kar klient v danem trenutku zmore in potrebuje, ne pa s tem, kar bi bilo smiselno z vidika teorije ali osebnih preferenc izvajalca, ki morda izhajajo celo iz vnaprej zastavljenega splošnega načrta obravnave neke težave. Posameznik, ki išče podporo, ni materija, ki bi jo lahko vlili v vnaprej pripravljen modelček.

Psihološka varnost kot pogoj za poglobljeno delo

Preden se svetovalni proces poglobi, je pomembno oceniti, ali ima klient dovolj notranjih in zunanjih virov za takšno delo. Pri klientih, ki se soočajo z akutno stisko, krizo ali izrazito nestabilnostjo, je pogosto smiselno najprej uporabiti podporne in stabilizacijske pristope ter se osredotočiti na sedanjost in osnovno razbremenitev.

Ko se postopoma vzpostavi občutek varnosti in večja stabilnost, se lahko svetovalni proces naravno premakne k bolj raziskovalnemu in poglobljenemu delu. Preskakovanje te faze lahko klienta preobremeni in oslabi zaupanje v proces obravnave. Pomembno je, da se zavedamo, da je doseganje želenih sprememb in napredka klienta proces, ki se ne zgodi čez noč in v ozadju katerega se morajo dogoditi funkcionalne in strukturne spremembe na nevrološki ravni. Slednje pa zahteva čas, ozaveščanje, urjenje in potrpežljivost. S tem dejstvom je dobro že v začetnih fazah procesa obravnave seznaniti klienta.

Dober svetovalni odnos kot temelj vsakega svetovalnega pristopa

Ne glede na teoretsko usmeritev raziskave in praksa vedno znova potrjujejo, da je kakovost odnosa med svetovalcem in klientom eden ključnih dejavnikov spremembe. Če klient ne doživlja sprejetosti, razumevanja in spoštovanja, tudi najbolj dodelan nabor tehnik ne bo imel želenega učinka.

Zato mora svetovalec izbiro pristopa vedno presojati tudi skozi prizmo odnosa s klientom. Pomembno vprašanje ni le, ali je pristop strokovno utemeljen, temveč tudi, ali ta način dela krepi občutek varnosti, sodelovanja in zaupanja med svetovalcem in klientom.

Vloga svetovalčeve kompetentnosti in avtentičnosti

Pri izbiri pristopa ima pomembno vlogo tudi svetovalčeva lastna usposobljenost. Pristop, ki ga svetovalec dobro pozna, razume in mu zaupa, bo lahko uporabljen bolj suvereno in občutljivo. Nasprotno pa uporaba metod, ki jih svetovalec obvlada le površno ali jih uporablja zgolj zato, ker so trenutno priljubljene, lahko vodi v negotovost in nejasnost v procesu ter pri klientu lahko vzbudi nezaupanje.

Avtentična prisotnost svetovalca, njegova sposobnost biti v stiku s seboj in s klientom pogosto pomembno prispevata k učinkovitosti dela. Na tem mestu pa velja omeniti tudi zavedanje lastnih omejitev. Priznanje, da nimamo odgovorov na vsa vprašanja in da bi morda za določenega klienta bil nek drug strokovni pristop ustreznejši, ter po potrebi napotitev k drugemu strokovnjaku (kliničnemu psihologu, psihoterapevtu, psihiatru, dietetiku idr.) sta odraz osebne zrelosti in strokovnosti ter ne šibkosti ali pomanjkljivosti.

Integrativni pristop kot realnost svetovalne prakse

Čeprav je velika večina psihosocialnih svetovalcev v slovenskem prostoru usposobljena za obravnavo po kognitivno-vedenjskem pristopu, se številni spontano usmerjajo v integrativni način dela. Ta ne pomeni brezglavega kombiniranja tehnik, temveč zavestno in premišljeno prilagajanje različnih pristopov glede na potrebe klienta in fazo svetovalnega procesa, ki temelji na znanjih, pridobljenih s kakovostnimi dopolnilnimi izobraževanji.

Kvalitetno delo temelji na stalnem preverjanju, kaj klient v danem trenutku potrebuje, kako se razvija odnos in ali izbrani način dela še vedno podpira proces spremembe. Takšna fleksibilnost zahteva strokovno zrelost, pripravljenost na refleksijo in odprtost za učenje.

Pomen sprotne refleksije, podpora mentorja in redne intervizije ali supervizije

Izbira pravega pristopa ni enkratna odločitev, temveč proces, ki se razvija skozi čas. Redna refleksija lastnega dela svetovalcu omogoča, da prepoznava, kako se klient odziva, kakšna so njegova lastna čustva in odzivi ter ali morda predolgo vztraja pri enem načinu dela.

Intervizije ali supervizije nudijo svetovalcu dragocen zunanji pogled. Pomagajo osvetliti morebitne slepe pege in podprejo svetovalca pri sprejemanju bolj zavestnih in odgovornih strokovnih odločitev ter, če je to potrebno, ponudijo možnost čustvene razbremenitve svetovalca v zaupnem odnosu z intervizorjem ali supervizorjem. Poleg vseživljenjskega strokovnega izpopolnjevanja je vključitev v redno intervizijo/supervizijo eden ključnih stebrov za kakovostno nudenje psihološke in socialne podpore. Na začetku profesionalne poti je nepogrešljiva tudi podpora mentorja praktika.

Z znanjem in srčnostjo z roko v roki

Poglobljen razmislek glede pravega pristopa za posameznega klienta ni znak neodločnosti, temveč dokaz strokovne občutljivosti in želje zagotoviti najboljšo podporo. Psihosocialno svetovanje ni uporaba receptov, temveč srečanje dveh ljudi v strokovno uokvirjenem in stalno razvijajočem se odnosu.

Ko svetovalec zmore povezovati teoretično znanje, praktične izkušnje, refleksijo in avtentično človeško prisotnost, teorija resnično zaživi v praksi. Prav tam, kjer je najbolj potrebna – ob dotičnem človeku v dotičnih življenjskih okoliščinah.

Če vas vodita srčnost, pristna želja pomagati pomoči potrebnemu in znanje, da ga lahko kakovostno podprete, ste na pravi poti.

Avtorica: Daša Cek Stepančič,

kognitivno-vedenjska svetovalka,

direktorica KIPS in

avtorica Kodeksa etike v psihosocialni pomoči in svetovanju Slovenije

V KIPS-ovi minuti zate Irena Stubelj Marinič, magistrica psihosocialne pomoči, predstavi tehniko, ki se jo lahko uporabi pri nudenju psihosocialne pomoči parom.

Vabljeni k ogledu.

Februar je mesec, ko praznujemo zaljubljenost. Ta pa lahko v možganih povzroči pravi nevrokemični vihar.

V KIPS-ovi minuti zate Katarina Komel razloži, kaj se zgodi v možganih, ko nas zadene puščica ljubezni. Zaljubljenost nas lahko napolni z energijo, spodbudi k lepim gestam, a nas včasih tudi zaslepi. Pomembno je, da uživamo v teh občutkih, hkrati pa ohranimo zdravo mero realnosti.

Vabljeni k ogledu.

V KIPS-ovi minuti zate, ki jo je pripravila študentka psihosocialnega svetovanja Katarina Komel, boste spoznali, zakaj večina novoletnih zaobljub v kratkem času propade in kaj narediti, da letos in v prihodnje temu ne bo več tako.

Vabljeni k ogledu.

Ste se kdaj vprašali, kaj je tisto, kar naredi partnerski odnos resnično izpolnjujoč? Ljubezen, privlačnost, skupni cilji? Vse to je pomembno, a strokovnjaki opozarjajo na ključno sestavino, ki jo pari pogosto spregledajo. Ta sestavina je empatija – sposobnost, da se postavimo v kožo drugega, razumemo njegove občutke in ga podpremo tam, kjer to najbolj potrebuje.

Zakaj je empatija tako pomembna?

Empatija je temelj zaupanja in povezanosti. Ko partner čuti, da ga razumemo in sprejemamo tudi v težkih trenutkih, se ustvari varno okolje, kjer se lahko izrazi brez strahu pred obsojanjem. To pa vodi v globljo čustveno povezanost in boljšo komunikacijo.

Raziskave kažejo, da pari, ki razvijajo empatijo, lažje premagujejo konflikte in hitreje obnovijo harmonijo po prepirih. Empatija nam omogoča, da s partnerjem sodelujemo kot ekipa, ne pa da delujemo eden proti drugemu.

Kako razvijati empatijo v partnerskem odnosu?

Empatije ne moremo vsi čutiti enako, a dobra novica je, da jo lahko razvijamo. Tukaj je nekaj praktičnih korakov:

1. Poslušajte brez prekinjanja. Ko partner govori, mu namenite popolno pozornost. Ne razmišljajte o tem, kaj boste rekli naslednje, temveč se osredotočite na njegove besede in občutke.
2. Vprašajte za pojasnilo. Namesto da predvidevate, kaj partner misli ali čuti, ga vprašajte. Na primer: „Kako si to doživel/a?“
3. Uporabljajte potrditvene izjave. Pokažite, da razumete partnerja, na primer: „Razumem, zakaj si zaradi tega vznemirjen/a. Tudi meni bi bilo težko.“
4. Vadite sočutje. Spomnite se, da partnerjeve reakcije izvirajo iz njegovih izkušenj in občutkov. Namesto da sodite, se vprašajte, kako bi se vi počutili v podobni situaciji.
5. Preživljajte kakovosten čas skupaj. Empatija raste, ko smo povezani. Načrtujte trenutke, ko se lahko posvetite drug drugemu brez motenj.

Izpolnjujoč partnerski odnos ni stvar sreče, temveč zavestnih odločitev in truda. Empatija je tista sestavina, ki lahko spremeni doživetje odnosa in ga popelje na višjo raven. Začnite že danes – prisluhnite, razumite in podprite svojega partnerja. Male spremembe v pristopu lahko ustvarijo velike razlike v vajinem odnosu.

Želimo vam uspešno pot do globljega in izpolnjujočega odnosa!

Avtorica: Irena Stubelj Marinič,

kognitivno-vedenjska svetovalka

Odkrijte svoj navdih za leto 2025 z unikatnim koledarjem, ki so ga s svojim znanjem in izkušnjami skrbno oblikovali kognitivno-vedenjski svetovalci Krovnega inštituta za psihosocialno pomoč in svetovanje – KIPS.

Leto 2025 prinaša priložnost za rast, spremembe in nove začetke. Naš prav poseben koledar je ustvarjen za podporo osebni rasti. Skozi vse leto vas bo navdihoval, vodil po poti samospoznavanja, vas motiviral in podpiral na poti do najboljše različice samega sebe.

Vsak mesec prinaša novo temo s področja osebne rasti, vsak teden pa premišljene namige za osebni razvoj. Uporaba koledarja predstavlja preprost, a velik prispevek k večji samozavesti, jasnejšim ciljem in notranjemu ravnovesju. Poleg tega je koledar praktičen pripomoček za organizacijo vaših obveznosti in uresničevanje ciljev.

Naj vas vodi skozi leto, polno priložnosti za rast in osebne dosežke!

Koledar vam je na voljo povsem BREZPLAČNO, v verziji, prijazni za TISKANJE.

KLIK DO KOLEDARJA

Naj leto 2025 postane vaše leto preobrazbe!

Vse samo najboljše,

vaš KIPS

Ste že imeli kdaj občutek, da vam določena oseba črpa energijo? Po pogovoru z njo se počutite izčrpani ali celo obremenjeni s težavami, ki niso vaše?

Temu pravimo “energijski vampirizem”; osebe namreč s svojim vedenjem, potrebami ali zahtevami izčrpavajo naše notranje vire.

Tukaj je nekaj nasvetov, kako ravnati v takšnih situacijah in zaščititi svojo energijo:

1. Prepoznajte vzorec

Prvi korak je prepoznati, kako se počutite po stikih z določeno osebo. Ali ste po pogovoru utrujeni, napeti ali brezvoljni? Vzorec izčrpanosti lahko pogosto nakazuje, da je dinamika v odnosu neuravnotežena.

2. Postavite meje

Določanje osebnih meja je ključno za zaščito vaše energije. Lahko jasno poveste, da nimate vedno na voljo časa ali energije za poglobljene pogovore. Na primer: “Zdajle res nimam časa za to temo, se lahko pogovoriva kdaj drugič?”.

3. Osredotočite se na svoje potrebe

Vprašajte se, kaj potrebujete v določenem trenutku. Morda boste ugotovili, da potrebujete več časa zase, manjšo izpostavljenost negativnim pogovorom ali celo spremembo rutine, ki vam bo omogočila, da ohranite svojo notranjo moč.

4. Vadite asertivnost

Asertivnost pomeni, da izražate svoje misli, občutke in potrebe na spoštljiv in odločen način. Osebi, ki pogosto izraža negativnost, lahko rečete: “Opazila sem, da veliko govoriš o stvareh, ki te motijo. Morda bi lahko poskusili skupaj najti rešitve.”

5. Poiščite podporo

Včasih se zgodi, da kljub vsem naporom ne morete sami rešiti situacije. V takšnih primerih je smiselno poiskati podporo pri strokovnjaku za psihosocialno svetovanje, ki vam lahko pomaga raziskati vzorce v odnosih in razviti strategije za boljše obvladovanje.

Zaščita vaše energije je vaša odgovornost in pravica. Postavljanje meja in asertivno izražanje svojih potreb lahko prinesejo veliko olajšanje in izboljšajo vaš občutek notranje moči.

Avtorica: Irena Stubelj Marinič,

kognitivno-vedenjska svetovalka

Prepričanja, ki jih imamo starši o duševnem zdravju, vplivajo na trenutno in prihodnje počutje otrok. Če starši sami zase ne znamo poskrbeti, bodo otroci zelo verjetno povzeli naše vedenje in naš način soočanja s čustvi. 

Največ, kar lahko naredite za duševno zdravje svojih otrok, je, da ste jim vzor. Ko  sprejmete svoja ali njihova čustva, poiščete pomoč, ko jo potrebujete, in aktivno rešujete težave, boste otroku postavili temelje za zdravo in srečno življenje. Poglejmo si, katera so tista prepričanja, ki jih lahko nezavedno naložimo na pleča svojih otrok.

1. Čustva niso pomembna.

Skrivate svoje solze pred otroki? Kolikokrat ste si sami rekli, da je bolje čustva skriti ali jih ignorirati? Se je vaš otrok udaril in ste mu rekli, da to ni nič hudega, in hitro preusmerili pozornost, da ne bi jokal? Tako otroci dobijo sporočilo, da njihova čustva niso vredna pozornosti. To lahko vodi v težave pri izražanju in obvladovanju čustev v odraslosti.

Kaj storiti?
Namesto ignoriranja ali hitrih rešitev, kot je “Saj ni tako hudo,” se ustavite in otroka povabite k pogovoru:“Vidim, da si žalosten. Kaj se je zgodilo?”
Tako mu pokažete, da so čustva pomembna in jih je mogoče razumeti in sprejeti.

2. Prositi za pomoč je znak šibkosti.

Nekateri odrasli se izogibajo iskanju pomoči, ker verjamejo, da morajo vse rešiti sami. Otroci, ki opazujejo takšen vzorec, lahko razvijejo strah pred ranljivostjo ali občutek, da morajo vedno “biti močni”.

Kaj storiti?
Pokažite, da je iskanje pomoči znak poguma in odgovornosti. Na primer:
“Ko sem imela težave, sem se pogovorila s svetovalko, kar mi je res pomagalo.”
Tako otroka naučite, da je pomoč del reševanja izzivov.

3. Težave je najbolje ignorirati.

Mnogi uporabljajo strategijo “pozabi na to” ali “zaposli se z nečim drugim,” da bi se izognili soočanju s težavami. Tak pristop otrokom sporoča, da je težave bolje pometati pod preprogo, namesto da bi jih razumeli in rešili.

Kaj storiti?
Spodbujajte otroka, da razmisli o težavi in poišče rešitev:
“Kaj lahko skupaj naredimo, da bo ta situacija boljša?”
Tako ga učite odgovornega in pozitivnega pristopa k reševanju težav.

Avtorica: Irena Stubelj Marinič,

kognitivno-vedenjska svetovalka

Decembrski dnevi nas lahko hitro preobremenijo s skrbjo za ustvarjanje prazničnega vzdušja, številnimi dodatnimi obveznostmi in druženji ter prazničnimi nakupovanji, ob čemer lahko pozabimo nase. Z vami zato delimo prav poseben adventni koledar z namigi za osebno in profesionalno rast strokovnjakov s področja psihološke in socialne podpore. Svoj izvod si lahko brezplačno natisnete tukaj.

Mirne in prijetne decembrske dni vam želi,

vaš KIPS

December je za marsikoga čaroben mesec, poln prazničnega duha in iskrivosti, kaj hitro pa lahko postane tudi precejšen vir stresa. Prepoln urnik, finančne obremenitve, pričakovanja popolnih praznikov, pomanjkanje časa zase, spomini na tiste, ki jih ni več z nami, prisilni odnosi in še marsikaj so lahko dejavniki, ki negativno vplivajo na naše počutje v decembrskih dneh. Kaj za ohranitev miru sredi prazničnega vrveža svetuje študentka psihosocialnega svetovanja Katarina Komel?

Vabljeni k ogledu decembrske KIPS-ove minute zate, k spoznavanju psihologije prazničnega stresa in korakov do prijetnih decembrskih dni!