Dasa-2-2

OD BLIZU: Daša Cek Stepančič

PRIZNAJMO SI, VSI SE BOJIMO LE ENEGA

Dašo Cek Stepančič, mag. psihosocialne pomoči, stroka pozna po tem, da že leta bdi nad razvojem področja psihosocialne pomoči in svetovanja v slovenskem prostoru, medtem ko je v laični javnosti prepoznana kot ena najvidnejših strokovnjakinj na področju obravnave anksioznosti pri nas. V mesecu januarju je prevzela vlogo direktorice Krovnega inštituta za psihosocialno pomoč in svetovanje. Ob spremljanju njenega dela in delovnih dosežkov se človek zlahka vpraša, ali nimajo njeni dnevi nemara več ur kot običajni. Od kod črpa motivacijo, s čim se polni in kaj jo navdihuje? O vsem tem in še marsičem v intervjuju s Primorko, ki se je pomoči drugim zavezala že v otroštvu in s katero se načrtovan krajši pogovor zlahka razvije v več ur trajajočo sproščeno debato. Srečava se v njeni primorski svetovalnici na čudovitem posestvu na stičišču Goriške in Krasa. Iskriva, odprta, večplastna. Ona, od blizu.

Razvoj ideje o ustanovitvi Krovnega inštituta za psihosocialno pomoč in svetovanje ste spremljali vse od začetka. Zaslediti je tudi, da se je inštitutu pridružil vaš večletni projekt – portal KVS Slovenija.

Ideja za ustanovitev krovnega inštituta na področju psihosocialne pomoči in svetovanja izhaja iz leta 2017, ko se je peščica študentk magistrskega študija psihosocialne pomoči, med katerimi sem bila tudi sama, spogledovala z zaključkom študija. Sprejeti smo morale dejstvo, da za razliko od psihoterapevtskih modalitet psihosocialno svetovanje v slovenskem prostoru še nima organizacije, ki bi nudila strokovnjaku podporo po zaključku študijske poti. Z zaključkom študija ni bilo več podporne mreže odličnih profesorjev in asistentov na Fakulteti za uporabne družbene študije, soočiti se je bilo potrebno s številnimi dilemami in vprašanji. Kot začetnica na novi poklicni poti sem se nemalokdaj počutila samo. Kako in kje začeti, sem se spraševala, prežemala sta me strah in dvom, sicer naravna spremljevalca novih situacij, pa vendarle. Bilo je veliko preizkušanja, pa tudi številnih ovir in izzivov, iz katerih so rastle dragocene izkušnje. Zavedam se, da bi bil začetek nove poti lažji ob ustrezni podpori, a te žal ni bilo na voljo. In tako je najprej zrastla ideja o portalu KVS Slovenija, ki je od leta 2020 povezoval psihosocialne svetovalce iz vse države, organiziral številna predavanja in delavnice za strokovno ter širšo javnost in prispeval k osveščanju javnosti na področju skrbi za duševno zdravje ter dobro počutje. V želji povezati se z enim od evropskih združenj na področju psihosocialne pomoči oz. svetovanja in storitve dvigniti na še višji nivo se je kasneje rodila ideja o ustanovitvi Krovnega inštituta za psihosocialno pomoč in svetovanje.

Kakšno je poslanstvo inštituta in kakšna vizija?

Krovni inštitut nadaljuje pot KVS Slovenija in stremi k združevanju diplomantov psihosocialne pomoči in svetovanja v skupnost, ki si bo prizadevala za nudenje najkakovostejših storitev podpore ljudem v stiski ter tistim, ki pomoč iščejo v želji po osebni ali profesionalni rasti.

Pomemben steber inštituta predstavlja nudenje pomoči strokovnjakom z dopolnilnimi strokovnimi izobraževanji, mentorstvom, intervizijami in supervizijami ter nenazadnje z možnostjo pridobivanja osebnih izkušenj psihosocialne podpore. Nudimo sistem celovite podpore strokovnjaku pri kariernemu razvoju. Še naprej bomo skrbeli za razvoj področja psihosocialne pomoči in svetovanja ter za utrjevanje mesta psihosocialnih svetovalcev v mreži izvajalcev, ki nudijo psihološko in socialno pomoč. Želimo si nadaljnjega razvoja kognitivno-vedenjskega svetovanja pri nas in širše ter aktivnejšega sodelovanja pri statusnih odločitvah na državni ravni, tudi pri urejanju vprašanja pravne ureditve psihoterapije in psihosocialnega svetovanja. Sledenje močno podpiramo, saj menimo, da je trenutna situacija kaotična in vnaša nezaupanje ter nepotrebna trenja, predvsem pa dopušča možnost, da psihološko in socialno podporo lahko ponuja vsakdo, tudi ljudje brez ustrezne izobrazbe. Ko v zadnjem letu spremljam dogajanje v povezavi s sprejemom Zakona o psihoterapiji, se mi včasih zdi, da smo se znašli sredi bojnega polja. To me žalosti. Verjamem, da rešitev ni v boju, temveč v mirnem in konstruktivnem dialogu, v medkolegialnem spoštovanju ter predvsem iskanju poti za to, da s skupnimi močmi, s timskim pristopom naredimo največ za nekoga, ki potrebuje našo pomoč. Ne potrebuje vsakdo psihiatrične in klinično-psihološke obravnave, pa vendarle, ko je to potrebno, je največ, kar lahko storimo, da sklenemo glave in se vprašamo, kaj lahko za posameznika v stiski naredimo skupaj.

Timski pristop vam je blizu, kajne? Nenazadnje vodite Center za anksioznost, v okviru katerega so poleg psihoterapevtske in psihosocialne podpore za odrasle in otroke na voljo tudi psihiatrična obravnava ter storitve dodatne pomoči.

Drži, Center za anksioznost je primer dobre prakse na področju timskega sodelovanja. Dober strokovnjak pozna svoja znanja, veščine in kompetence ter se jasno zaveda svojih strokovnih omejitev. Prav zato je timsko povezovanje nujno.

Pristop, po katerem ste doštudirali in ga uporabljate pri svojem delu s klienti, je kognitivno-vedenjska usmeritev. Kaj so glavne značilnosti omenjenega pristopa, morda tudi z vidika razlik z ostalimi psihoterapevtskimi in svetovalnimi pristopi?

Kognitivno-vedenjsko svetovanje je na osnovi znanstvenih spoznanj temelječ pristop, s katerim posamezniku pomagamo pri prepoznavanju iracionalnih razmišljanj, ki vodijo do pojava neprijetnih čustev, telesnih občutkov in posledično tudi določene reakcije. Četudi na razmišljanje neposredno ne moremo vplivati, saj se misel pojavi avtomatično, se lahko naučimo opazovati svoj miselni tok in do lastnih misli vzpostaviti primerno distanco. Na nek način tako vplivamo na naše prihodnje razmišljanje, saj spreminjamo odnos, ki ga do neke misli imamo. To vodi do preoblikovanja togih in nekoristnih razmišljanj v bolj realne, prožne in koristne misli oz. prepričanja. S tem močno zmanjšamo vpliv misli na naše počutje. Pri kognitivno-vedenjskem svetovanju posamezniku, pri katerem ugotovimo težave na področju vedenja, ponudimo podporo tudi pri učenju konstruktivnih odzivanj na notranje impulze. S tem navadno pride do pozitivnih sprememb v medosebnih odnosih. Urejeni medosebni odnosi pa so, tako verjamem, eden od ključnih stebrov sreče. Morda velja posebej omeniti, da pri kognitivno-vedenjskem svetovanju ne gre za dajanje navodil ali nasvetov klientu, temveč za pomoč, da razišče možne rešitve in prične v vsakodnevno življenje uvajati potrebne spremembe. Gre za dejaven premik od težave k rešitvam oz. k zastavljenim ciljem. Obravnava navadno traja od nekaj mesecev do nekaj let, odvisno od zakoreninjenosti težave in nenazadnje od aktivnosti klienta pri udejanjanju sprememb. Za vsakogar, ki poišče mojo pomoč, si želim, da čim prej pridobi potrebna znanja in veščine, da postane sam sebi svetovalec, da torej zmore v prihodnje samostojno ter učinkovito reševati življenjske izzive. Kar pri kognitivno-vedenjskem svetovanju v primerjavi z ostalimi pristopi prepoznavam kot veliko prednost, je, da se usmerja v trenutne težave, ki so dostopne zavesti. Pri tem torej ni večletnega brskanja po preteklosti. Slednje se dotaknemo le toliko, kolikor je to potrebno za razumevanje aktualnih težav. Klientom pomagamo, da spremenijo tisto, kar je potrebno in moč spremeniti, ter sprejmejo ono, kar ni.

Ni naključje, da ste se specializirali ravno za področje obravnave anksioznosti. Življenje z več let trajajočo hudo tesnobo ste imeli priložnost izkusiti na lastni koži. Danes pravite, da ste za to izkušnjo hvaležni.

Z anksioznostjo sem v stik prišla zelo zgodaj, najprej ob opazovanju družinskega člana, ki se je z njo dolgo soočal, kasneje, ko sem bila stara deset let in je v sosednjem mestu umrl deček mojih let, sem začela z njo živeti tudi sama. Akuten strah se je razvil v hudo hipohondrijo, ki pa je žal ostala neprepoznana. Ko se danes oziram nazaj, skušam v orisu tistega časa razumeti to neprepoznavanje. Stigma do duševnih težav je bila velika, starši zaposleni s svojimi obveznostmi, osveščenost ljudi borna. Vem, da bi bilo danes drugače. V odrasli dobi sem se s hujšo epizodo anksioznosti soočila v obdobju izgorevanja zaradi preobilice dela. Prisluhnila sem njenemu sporočilu. Od tedaj se trudim živeti drugače – manj po meri ostalih in bolj po meri sebe. Kljub temu, da so me te preizkušnje zaznamovale, sem si jih uspela osmisliti. Morda ravno skozi zavedanje, da zaradi njih danes resnično lahko razumem ljudi, ki se soočajo z anksioznimi težavami, bogatejša za dragocena spoznanja, ki ti jih lahko da le osebna izkušnja. V vsakem, ki poišče mojo pomoč, odkrijem delček sebe, ki sem nekoč bila. Ker je na poti osvoboditve od strahov in hude tesnobe uspelo meni, verjamem, da lahko uspe vsakomur! Anksioznost ti res lahko ukrade življenje, lahko pa te tudi nauči, kako resnično živeti. Nenazadnje je le odmev nezadovoljenih potreb in klic po spremembi.

Dovolite mi, da, čisto v bucayevskem slogu, na tem mestu z vami podelim kratko zgodbo iz knjige Drevo želja: »Imam tri dupline,« je dejal rdeči dvestoletni hrast. »Dve srednje velikosti so ustvarili detli. Do največje je prišlo, ko sem bil še precej mlad. Izgubil sem veliko vejo, ki jo je med severovzhodnim vetrom oslabil moker sneg. Rana je bila velika, celila se je počasi – in moje pomladno listje je bilo tisto leto borno, jesenske barve pa blede. Ampak na koncu se je luknja pozdravila in ob pomoči žuželk razširila; zdaj imam približno meter in pol nad tlemi globoko ovalno duplino. Dupline pogosto nudijo zavetje pred vremenskimi neprilikami. Zatočišče, kjer prespiš in skriješ svoje imetje. Varna mesta so to. Dupline so dokaz, da iz nečesa slabega lahko nastane nekaj dobrega, če le imamo dovolj časa in nege in upanja.«

Ko sva se ravno dotaknili težav z anksiozostjo – je te mogoče povsem odpraviti?

Razumeti moramo, da sta strah in tesnoba del normalnega čustvovanja. Sta pomembni varovalni sredstvi, ki nam ju je podarila narava. Zaradi njiju npr. ne skočimo pred avtomobil ali se ne poženemo z visoke stolpnice. Anksiozni občutki se zato tu in tam za kratek čas pojavljajo vsakomur, vendar normalno minejo sami od sebe, ko nevarnosti ni več. Precej nepremišljeno bi torej bilo lotevati se anksioznosti s ciljem, da bi jo povsem odpravili. Obravnava tesnobe tako ni usmerjena v popolno odpravo le-te, ampak v prevzem nadzora nad njo ter v življenje v skladu z lastnimi vrednotami kljub neprijetnim občutkom, ki se tu in tam pojavljajo. Morda je čas, da odpravimo kvarno prepričanje, da je z nami nekaj hudo narobe, če se ves čas ne počutimo najboljše. Konstruktivnega soočanja s hujšimi oblikami anksioznosti oziroma z anksiozno motnjo seveda ni mogoče doseči čez noč. Hitrih rešitev ni. Soočanje z anksioznostjo je potovanje nazaj k sebi in k preoblikovanju nezravih navad, tudi miselnih. Za to pa je potreben čas.

Česa se ljudje največkrat bojijo?

V svoji psihosocialni praksi srečujem ljudi z najrazličnejšimi strahovi, npr. pred letali, višino, hudo boleznijo sebe ali bližnjih, pred kačami in pajki, pred neuspehom, osamljenostjo ipd. Četudi pa se na prvi pogled morda ne zdi, imajo vsi ti strahovi stično točko. Priznajmo si, globoko v sebi se vsi bojimo le enega – smrti. To je dediščina človekovega samozavedanja. Pomembno je doseči, da nam ta strah ne krni kakovosti življenja.

Pogovor z vami razkriva vašo odprtost, zdi se, da vam deljenje lastnih bolečih izkušenj ni tuje. Je bilo vedno tako?

Nikakor, spomnim se, kako velik strah me je prežemal pred leti, ko sem svojo otroško izkušnjo anksioznosti prvič javno razkrila. Bala sem se odziva okolice, predvsem najbližjih. Večkrat, ko sem zgodbo ubesedila, lažje mi je bilo. Danes o svojih izkušnjah govorim povsem razbremenjeno sramu in strahu, zavedam se, da je to moja pravica. Ne znam vam opisati, kako olajšujoč je ta občutek. Ubesedovanje lastnih izkušenj, še posebej bolečih, osvobaja.

Kaj bi poleg odprtosti in iskrenosti še dodali na seznam vaših karakteristik? Če bi se morali opisati le s tremi besedami, katere bi to bile?

Samo s tremi … (smeh) Uf, to je težko vprašanje. Če pomislim, s čim so me v preteklosti označili drugi, bi morda rekla: nežna, vztrajna in disciplinirana. Pod to se zlahka podpišem tudi sama. Da ne bo dileme, ne zatiskam si oči, seveda je na repertoarju tudi kar nekaj manj zaželenih značilnosti. Prepričana sem, da me npr. najožji sodelavci poznajo po zahtevnosti, moji najdražji bi morda izpostavili trmo. (smeh) Manj zaželene lastnosti ozaveščam in se trudim njihov vpliv zmanjševati. To je največ, kar lahko storimo, kajne?

Kaj je pomembno, ko se posameznik znajde v stiski?

Ko se znajdemo v stiski, je ključno, da v težavi ne obstanemo, da torej ob zavedanju ter priznanju težave samemu sebi pričnemo iskati možne rešitve. Ko smo v stiski, je pomembno tudi, da znamo biti sočutni do sebe. Ljudje znamo namreč hitro ponuditi roko pomoči sočloveku, ko pa se sami znajdemo v stiski, do sebe pogosto nastopamo strogo, nepopustljivo in obsojajoče. Ob doživljanju osebne stiske je tudi še kako pomembno, da imamo ob sebi podporno in pozitivno socialno okolje ter aktivne poslušalce v trenutkih, ko potrebujemo čustveno razbremenitev s pogovorom.

Ste mama, žena in prijateljica, profesionalno pa avtorica Kodeksa etike v psihosocialnem svetovanju Slovenije ter mentorica kar nekaj mlajšim kolegom. Omeniti velja tudi vašo vlogo psihosocialne svetovalke in direktorice Krovnega inštituta za psihosocialno pomoč in svetovanje. Kako ob najbrž precej napornih delavnikih polnite svoje baterije, kaj vas navdihuje?

Zadnja leta, odkar me je telo začelo opozarjati s posledicami prekomernega dela, se bolj poslušam in si pogosteje privoščim odklop s pasivnim počitkom, sprehodi v naravi, druženjem z družino in prijatelji. Obožujem knjige in potovanja, ki so moj najljubši način polnjenja baterij, ter preživljanje prostega časa v mojem obmorskem pristanu. Morje deluje name terapevtsko.

Če bi lahko živeli kjerkoli, kje bi to bilo?

Lizbona, brez dvoma. Morje, rahel veter, odsotnost mrzlih zim, sproščeno vzdušje. Morda v naslednjem življenju. (smeh) Prej pa vsaj še nekaj podaljšanih vikendov.

Čisto za konec mi povejte še, ali imate kakšno misel, ki vam je posebej pri srcu in bi jo radi podelili z ostalimi.

Imam, vsekakor. Več je takih, ki so me pritegnile in jih nosim s seboj. Prvi, ki mi v tem trenutku pride na misel, je citat M. Masahide: “Skedenj je pogorel. Zdaj lahko vidim luno.« Vredno si ga je zapomniti!

Spraševala: Nina Sever

Foto: Dašin osebni arhiv in arhiv KIPS

6

Diagnoza: neplodnost. Kaj zdaj?

Brezup, razočaranje, razvrednotenje, čustvena otopelost, stres, bolečine, stiska, sram, žalost, nemoč, osamljenost, jeza, frustracija … Vsa ta čustva in še veliko drugih lahko spremljajo spoznanje, da spočetje otroka ne bo tako samoumevno, kot je bilo načrtovano.

Paru je hudo, ko vidita ostale starše z otroškimi vozički, nosečnice, ponosne na svoje trebuščke, razigrane otroke na igrišču. Vsako novo starševstvo za katero izvesta, ju spomni na njuno bolečino in težko se ga iskreno veselita. Nekaj, kar bi moralo biti popolnoma naravno, nekaj, kar naj bi bilo kar dano, kar bi ju moralo združevati, postane razlog žalosti in pogostih prepirov.

Potrebujeta drug drugega in hkrati jima je na trenutke skupaj najtežje. Sta v odnosu in se hkrati počutita sama in osamljena. Umikata se družini, prijateljem, v svoji stiski se počutita nerazumljena in drugačna. Znajdeta se v vrtincu upanja ter novih in novih razočaranj mesec za mesecem, pregledov in preiskav, hormonov, mehanskih spolnih odnosov le z namenom zanositve, lahko tudi neuspelih postopkov oploditve z medicinsko pomočjo.

Veliko parov se v teh težkih trenutkih razide, ne zmorejo si stati ob strani.

Ko se nekdo sooči s težavo neplodnosti, ponavadi začne iskati vse mogoče rešitve svojega problema, ostala področja življenja pa pušča ob strani. To ga še bolj oddaljuje od družbe in tudi od samega sebe. Težko si prizna težka občutja, ne dovoli si jih čutiti, pogosto tudi pogovor med partnerjema zamre. Zapreta se vsak v svoj prostor in vsak zase žalujeta. Raziskave kažejo, da je raven stresa v človeku takrat enaka kot pri na smrt bolnih. Par žaluje za izgubljenimi sanjami, za otrokom, s katerim sta si predstavljala skupno prihodnost, za idealno družino.

Če si se tudi ti našel v gornjih besedah, lahko pot umiritve, sprostitve začneš iskati najprej pri samem sebi. Dovoli si začutiti in priznati vsa čustva, tudi najtežja, razmisli o izgubljenih sanjah, o zmotnem občutku nepremagljivosti.

Kaj je tisto, kar najbolj pogrešaš v tem trenutku, kaj najbolj potrebuješ, česa se bojiš? Kaj neplodnost pomeni zate? Si lahko še vedno pristen ti tudi brez otroka? Kakšen sploh si pristen ti?

Partnerja se skupaj pogovarjajta o vsem hudem, kar doživljata, o vseh stiskah in bolečinah. Iskreno in ranljivo. Najdita vir moči tudi drug v drugem in bližnjih.

Spomnita se na vse, kar vaju je razveseljevalo pred to stisko, na hobije, druženja, načine sprostitve in poskusita to ponovno vpeljati v vajino življenje. Kako pomembno je takrat začutiti, da nisi sam, da je ob tebi partner, ki te podpira, da so ob tebi tudi drugi pari, ki se soočajo s podobnimi težavami, da se lahko pogovarjaš o vseh svojih občutkih, ne da se ob tem počutiš zgrešen, kriv. Sprostitev tudi s pomočjo meditacije, dihalne vaje, avtogeni trening, sprehodi v naravo nižajo nivo stresa in pomagajo lajšati stiske.

V veliko pomoč je lahko individualno oz. partnersko svetovanje in/ali pogovor v strokovno vodeni skupini, kjer so zbrani drugi pari in posamezniki s podobnimi težavami, kjer lahko odkrito izraziš svoje strahove in upe, kjer si razumljen in slišan.

Avtorica: Irena Stubelj Marinič,

kognitivno-vedenjska svetovalka

Izdelek brez naslova-4

Kako lahko učinkovito spremenim svoje navade?


Vsak dan se soočamo z izzivi in priložnostmi, ki oblikujejo naše življenje. Velik del naših odločitev in dejanj pa je pogosto odvisen od navad, ki smo jih razvijali skozi leta. Navade so kot nevidne sile, ki nas usmerjajo v vsakdanjem življenju. Razumevanje njihovega vpliva in moči je ključnega pomena, če želimo slediti poti osebnega uspeha.

Sprememba navad je ključnega pomena, ko želimo svoje življenje spremeniti, npr. živeti bolj zdravo, povečati produktivnost, izboljšati počutje in odnose z drugimi. Uvajanje pozitivnih navad je odločitev za boljše življenje.

Morda si želite živeti bolj zdravo, opustiti katero od škodljivih navad ali pa več časa nameniti družini. Spremembe so možne, pri tem pa nam lahko pomembno pomaga poznavanja delovanja možganov. Njihova bistvena in najbolj osvobajajoča lastnost je namreč plastičnost. To pomeni, da se naši možgani neprestano spreminjajo.

Preglejmo skupaj nekaj učinkovitih tehnik za vključevanje novega vedenja v naše življenje:

  1. Razmislite, opazujte sami sebe: kaj vam stare navade dajejo? Je to občutek varnosti, predvidljivosti? Kaj starim navadam daje moč, da ostajajo v našem življenju? Če si odgovorite na ta vprašanja, boste verjetno lahko našli nove navade, ki bodo zagotovile podobne občutke.
  2. Določite jasne cilje: dobro je, če cilje določamo po metodi SMART, to pomeni, da so cilji specifični, merljivi, dosegljivi, realni in časovno omejeni. So vaši cilji skladni s temi zahtevami?
  3. Zamenjajte slabe navade z dobrimi: če slabo navado direktno zamenjamo z dobro, je veliko več možnosti, da jo bomo lahko ohranjali skozi daljše obdobje. Zamenjajte npr. sladki prigrizek za sadje.
  4. Začnite z majhnimi spremembami: velike spremembe si preoblikujte v več manjših sprememb in s tem v več manjših novih navad. Naj vas celoten način življenja, sestavljen iz vsakdanjih malih opravil, privede do želenega cilja.
  5. Spremljajte in ocenjujte napredek: redno ocenjevanje prehojene poti je ključno. Preglejte, kako ste se držali načrta zadnja dva tedna. Kaj vas je pri uresničitvi oviralo? Kako lahko to preprečite? Kaj ne deluje?
  6. Poiščite podporo okolice: če vas ljudje, ki so ob vas, vabijo v tiste navade, ki jih želite opustiti, jim iskreno povejte o svojih načrtih. Živite svoje življenje. Tisti, ki vas imajo radi, bodo to sprejeli in vas podprli.
  7. Naučite se prebroditi težke trenutke: padci ali trenutki slabosti so del procesa. Nič hudega, če kdaj ne gre ali če ste zapadli v stare vzorce. Pogumno pojdite spet na novo zastavljeno pot.
  8. Bodite potrpežljivi: Rim ni bil zgrajen v enem dnevu in prav tako se nove navade ne morejo vsidrati v naše živjenje v kratkem času. Bistvena je glavna rdeča nit, ki se je v življenju držite.

Spreminjanje navad je proces, ki zahteva disciplino, predanost in vztrajnost. Vsak uspeh, pa naj bo še tako majhen, je korak v pravo smer. Pozitiven odnos do spreminjanja navad nam naredi to pot lažjo.

Poskusite danes, ne jutri. Cilji so za vogalom.

Avtorica: Irena Stubelj Marinič,

kognitivno-vedenjska svetovalka

ujetnik-iracionalnih-prepričan

Ali ste ujetnik lastnih iracionalnih prepričanj? Kako jih prepoznati in zakaj jih spreminjati?

Začnimo na začetku: naše življenje naredijo naše misli!

Čustva in določeno vedenje niso neposredna posledica neke situacije, ampak se vmes skrivajo misli. Razmišljanje je močno pod vplivom prepričanj, ki smo jih razvili v najnežnejših obdobjih našega življenja – v otroštvu torej. Ta prepričanja pa so lahko racionalna ali iracionalna. Če v terariju na primer zagledamo kobro in se močno ustrašimo, strah ni neposredna posledica srečanja s kačo, ampak tega, kako smo si situacijo razložili. Mogoče misli nismo niti zaznali, pa vendar smo za delček sekunde najbrž pomislili: »V nevarnosti sem!« ali »Po meni bo!« Prepričani smo namreč, da so kače nevarne. Še toliko verjetnejši je omenjeni scenarij v primeru, če smo v otroštvu redno poslušali odrasle govoriti o nevarnosti kač ali katerega od bližnjih celo opazovali pri izogibanju srečanja z njimi.

Od kod se torej vzamejo naša prepričanja in kakšen je njihov vpliv?

Prepričanja, s katerimi živimo, nastajajo postopoma in pogosto pod vplivom neposrednih navodil staršev oz. drugih pomembnih oseb iz našega otroštva in zgleda njihovega razmišljanja, čustvovanja ter vedenja. Temeljna prepričanja, ki jih imamo o sebi, drugih ljudeh in svetu na sploh so pogosto nezavedna, a imajo še kako velik vpliv na naše življenje! Še več – tako močno so zakoreninjena, da večina med nami niti za trenutek ne podvomi v njihovo resničnost. Dojemamo jih kot absolutno resnico!

Zdrava prepričanja o sebi, drugih ljudeh in svetu so posledica pozitivnih izkušenj posameznika v otroštvu. Negativna, iracionalna prepričanja pa pogosto izvirajo iz zanemarjanja, pretiranih zahtev, nasilja in travmatičnih dogodkov. Problem iracionalnih prepričanj je v tem, da so globalna, absolutna in nezavedna, zato jih težko prepoznamo. So povod za čustvene težave in problematično vedenje ter delujejo kot miselni filter za interpretacijo dogodkov. Predstavljate si jih lahko kot mreno pred očmi, ki vam preprečuje videti jasno sliko.

Zdrava (pozitivna, racionalna) prepričanja potrebujemo za vzdrževanje notranjega ravnovesja, za zdravo čustvovanje, konstruktivno vedenje in za sprejemanje smotrnih odločitev.

Kako lahko prepoznamo racionalno razmišljanje?

Racionalno razmišljanje prepoznamo po naslednjih kriterijih:

  1. temelji na objektivnih dejstvih in ne na subjektivnem mnenju;
  2. pomaga nam, da se izognemo poškodbam ali celo prezgodnji smrti;
  3. podpira nas, da hitreje dosežemo zastavljene cilje;
  4. z njegovo pomočjo preprečujemo konflikte z drugimi ljudmi.

Zakaj je vredno odkrivati in preokvirjati lastna iracionalna prepričanja?

Iracionalna prepričanja lahko ogrozijo naše življenje in nas vodijo v smeri, ki bodo slej ko prej povzročile duševno in fizično škodo. Včasih se zgodi, da je bilo naše prepričanje v otroštvu celo »na mestu«, ker nam je omogočalo zadovoljitev psiholoških in fizičnih potreb ter s tem preživetje. Vendar pa se moramo zavedati, da otroško prepričanje v odrasli dobi posamezniku pogosto ne koristi več. Morda ste bili v otroštvu naučeni, da morate s krožnika postrgati vse do zadnje drobtinice, saj ste potrebovali mamino odobravanje. Ali pa ste razvili prepričanje, da ne smete izraziti svojega mnenja, da je bolje biti vedno tiho, ker vas je oče vedno grobo utišal. Najbrž vam je danes jasno, da vam tovrstna prepričanja ne koristijo več! Vodijo v pasivno držo in nepotrebno prenajedanje!

Ne pozabite, zdrava prepričanja nas podpirajo pri uresničevanju dolgoročnih ciljev in izboljšanju kakovosti življenja! Ste pripravljeni, da odkrijete vaša iracionalna prepričanja in jih preoblikujete v njihove zdrave – realnejše, koristnejše in prožnejše – različice? Ste pripravljeni, da se končno rešite okov, ki vam onemogočajo živeti polno življenje?

Avtorica: Daša Cek Stepančič,

kognitivno-vedenjska svetovalka,

vodja Centra za anksioznost

pomoč-v-stiski

Kako poiskati pravo pomoč v stiski?

Pogosto se tisti, ki se znajdejo v osebni stiski, ali njihovi svojci ne vedo kam obrniti. Če sami še nimamo izkušnje psihosocialnega svetovanja ali psihoterapije ter ne poznamo nikogar, ki bi nam dobrega strokovnjaka lahko priporočil, se lahko znajdemo v poplavi informacij in ponudb pravih ter žal tudi samooklicanih profesionalcev. Najbrž je tudi vaša prva misel, ko iščete neko storitev, svetovni splet. Kako naj vemo, koga izbrati v poplavi ponudb, ki jih najdemo na internetu, v tiskanih in ostalih medijih? Kako prepoznati strokovno usposobljeno osebo? Kako lahko vemo, da je nekdo prava izbira za nas? Na kaj biti posebej pozorni?

Za dosego želenega napredka se mora med uporabnikom in svetovalcem vzpostaviti ustrezen odnos, zato je pomembno, da pred odločitvijo, komu boste zaupali vaše zdravje in počutje, temeljito razmislite. Dober psihosocialni svetovalec bo poskrbel za kakovosten, podporen in zaupen svetovalni odnos, v katerem se boste počutili varne, slišane, brezpogojno sprejete in razumljene. Poskušal vas bo razumeti v vaši stiski in vam nuditi oporo, ne glede na vse. Če imate v mislih že izdelano podobo svetovalca, je smiselno, da se vprašate, ali sta morda odločujoči kriterij vaše izbire določen spol ali starost svetovalca ali morda kaj drugega.

O svoji izkušnji odnosa z izbranim svetovalcem vam lahko iz prve roke veliko povedo tisti, ki so v želji rešiti svoje težave ali pospešiti osebni/profesionalni razvoj že poiskali strokovno pomoč. Ali vam lahko z gotovostjo povedo tudi, ali je oseba, ki ponuja pomoč, ustrezno strokovno podkovana? – Ne nujno.

Kako torej ugotoviti, ali je ponudnik ustrezno izobražen in usposobljen?

Informacije o študijskih in delovnih izkušnjah izvajalcev, tako s področja psihosocialne pomoči in svetovanja kot tudi psihoterapije, navadno najdete na njihovih spletnih straneh. Dobro je tudi, da ponudnika pomoči po elektronski pošti, telefonu ali na uvodnem srečanju povprašate o njegovi izobrazbi in izkušnjah pomoči osebam s podobnimi težavami, kot jih imate sami. Pri iskanju informacij o strokovni usposobljenosti ne bodite skromni, saj vas nekaj dodatnih korakov lahko zaščiti. Če ugotovite, da vsa strokovnost ponudnika pomoči temelji na nekaj krajših tečajih, online certifikatih ali še to ne, vam svetujem, da se obrnete na peti ene noge in iščete dalje. Operacije očesa tudi ne bi prepustili mehaniku, kajne? Pravi strokovnjak vam ne bo lagal in vam bo, v kolikor nima ustreznih izkušenj, priporočil primernejšega kolega ali kakšno drugo obliko obravnave. V začetku vam bo ponudil tudi pisne informacije v obliki t. i. svetovalnega dogovora, v katerem se bosta dogovorila o podrobnostih sodelovanja, kot so nezamujanje, pravila sporočanja in plačevanja obveznosti, seznanjeni boste o svetovalčevi poklicni molčečnosti in podobno. V svetovalnem dogovoru lahko najdete tudi informacije o tem, v katerih izrednih primerih lahko svetovalec prekine svojo zavezanost zaupnosti. Ne skrbite, te situacije so resnično izjemne!

Pri KIPS podpiramo čim prejšnjo zakonsko ureditev področja psihoterapije in psihosocialnega svetovanja. Dejstvo je, da v Sloveniji poklica psihoterapevta in psihosocialnega svetovalca nista regulirana, nimata določenih standardov in normativov za izvajanje, pravno-formalno niti ne obstajata, zato ju, žal, lahko opravlja vsakdo, ne glede na pridobljeno izobrazbo, izkušnje in osebnostno primernost. Danes se lahko za psihoterapevta ali svetovalca torej okliče kdorkoli, tudi nekdo, ki je opravil zgolj nekajdnevni tečaj ali pa še tega ne. Enostavno odpre svoj s.p., registrira dejavnost Druge zdravstvene dejavnosti in postopek je zaključen. Zavedamo se, kaj to pomeni za uporabnika in kam lahko privede. Zato naj velja pri izbiri izvajalca teh storitev posebna previdnost. Pri nas obstajajo le trije visokošolski zavodi, ki izvajajo akreditirane študijske programe za psihoterapevte in psihosocialne svetovalce. Mednje se uvrščajo Fakulteta za uporabne družbene študije, na kateri smo se izšolali tudi KIPS-ovi svetovalci,  Teološka fakulteta in Fakulteta za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda.

Kaj je poleg strokovne usposobljenosti in dobrega odnosa še pomemben kriterij pri izbiri strokovnjaka s področja duševnega zdravja in dobrega počutja?

Pomembno je, da strokovnjak (psihosocialni svetovalec/psihoterapevt) svoje delo opravlja na individualiziran način, kar pomeni, da uporabljene metode in tehnike prilagaja posamezniku. Najboljši strokovnjaki uporabnike obravnavajo celostno, v zavedanju, da je človek ne le fizično in duševno, temveč tudi socialno in duhovno bitje.

Dobrega psihosocialnega svetovalca boste prepoznali po njegovi zmožnosti empatije, toplini, umirjenosti, čutnosti in pristni želji, da dosežete želeni napredek. Ob njem boste imeli občutek, da vas brezpogojno spoštuje, da se mu lahko razkrijete in da niste v podrejenem položaju, ampak povsem enakovrednem. Znati vam mora pomagati, da se sprostite. Nadutost, obsojanje, pretirana formalnost in hladnost ne spadajo v okvir dobrega psihosocialnega svetovanja. V naboru veščin dobrega svetovalca je neprecenljiva zmožnost aktivnega poslušanja. Svetovalec mora biti torej dober poslušalec, da iz vaše pripovedi izlušči tisto, kar je za vaše trenutno stanje pomembno. Ob poslušanju in poglabljanju razumevanja vaše zgodbe vas skozi postavljanje pravih vprašanj v pravem trenutku vodi, da se bolje spoznate in raziščete možne rešitve. Vsak od nas si želi biti slišan in če zaznate, da je oseba, pri kateri ste poiskali pomoč, ob vaši pripovedi zdolgočasena, napeta, nemirna, pasivna ali nezainteresirana, ste zagotovo potrkali na napačna vrata.

Prav je, da omenim še enega od pomembnih elementov za uspešno obravnavo – popolno iskrenost. Če boste s svetovalcem odprto in iskreno delili vaše izkušnje in doživljanja, boste hitreje napredovali. Poleg tega je ključno, da ohranjate iskrenost tudi glede doživljanja odnosa s svetovalcem in procesa dela. Svetovalcu lahko mirno zaupate morebitna negativna doživljanja (npr. jezo, razočaranje idr.), če bi se v vajinem odnosu pojavila. Negativna čustva do svetovalca so lahko odraz obrambnih mehanizmov, ki se na vse pretege borijo proti spremembam. Ob svetovalčevi podpori jih boste lažje odpravili. Ob pojavu obrambnih mehanizmov le vztrajno in potrpežljivo zasledujte zastavljene cilje. Svetovalec se bo prilagodil vašemu ritmu napredovanja, saj se zaveda, da je vaša resnična pripravljenost za spremembe temelj za udejanjanje le-teh.  

Ali je dobro izbrati svetovalca, za katerega vemo, da ima lastno izkušnjo soočanja s težjo osebno stisko?

Odgovor je da, vendar samo v primeru, če se je z njo v preteklosti spoprijel uspešno. Psihosocialni svetovalec, ki je uspešno premagal npr. težave z depresijo, anksioznostjo, v partnerstvu in podobno, vas bo namreč lažje razumel ter vam bo lažje pomagal. Ob tem pa velja ponovno opozoriti, da težave svetovalca ne smejo biti aktualne. Težko boste namreč prejeli potrebno pomoč od nekoga, ki se bori sam s seboj. Odgovoren svetovalec se bo v obdobju večje stiske, ki bi lahko kvarno vplivala na njegovo pomoč drugim, posvetil sebi. Tudi psihosocialni svetovalci so samo ljudje in tudi med njimi obdobja stisk niso izključena, bistvena pri tem pa je odgovorna drža do uporabnikov. Nič ni narobe, če svetovalec z vami podeli kakšno izkušnjo iz svojega življenja, če se ta smiselno navezuje na vaš problem in bi to lahko pripomoglo k vašemu napredku. Nikakor pa ne smete dobiti občutka, da sta se vajina stola zamenjala in da morate prevzeti svetovalčevo vlogo, da bi mu pomagali.  

Koliko časa vztrajati v obravnavi, če ne zaznamo želenih sprememb?

Za dosego želenih sprememb mora velikokrat preteči kar nekaj časa, praviloma več mesecev. Če boste pozorni, boste male spremembe v vašem doživljanju in vedenju lahko prepoznali že kmalu po začetku obravnave, če bosta oba – tako vi kot tudi vaš svetovalec – dobro opravila svoje delo. Ja, prav ste prebrali! Tudi (ali kar predvsem) vi se boste morali potruditi za to, da boste dosegli želene spremembe, zato vam svetujem, da skrbno opravljate naloge, o katerih se med srečanji dogovorita s svetovalcem. Aktivna drža je za dosego želenih premikov še kako pomembna!

Če pa vrsto let obiskujete enega strokovnjaka, naredite vse, kar je v vaši moči, pa ne opazite nobenih sprememb, je najbolje, da si poiščete podporo drugje. Pomembna vprašanja za odkrivanje odgovorov o tem, kaj narediti, če ne zaznavate sprememb pri obravnavi, so: Ali sem naredil vse, kar sem lahko, da bi se situacija izboljšala? Ali imam od ne-sprememb morda kakšno skrito korist? Kaj pozitivnega mi vztrajanje v trenutni situaciji prinaša? Če ste zamenjali že več psihoterapevtov ali psihosocialnih svetovalcev, a vas pri vsakem nekaj zmoti, je smiselno, da si postavite tudi vprašanje, ali ne v njih mogoče vidite svojih lastnosti, ki jih niste pripravljeni sprejeti. Vsekakor so iskreni odgovori samemu sebi krasna iztočnica za pogovor s strokovno usposobljeno osebo.

Ali je pomembno, kakšen je svetovalni prostor?

Na to vprašanje sicer ni enoznačnega odgovora, saj med nami obstajajo razlike glede teže, ki jo pripisujemo urejenosti bivalnega, delovnega in drugih prostorov. Pomembno je samo, da se v svetovalnici počutite udobno, varno, da je v prostoru ustrezna mikroklima ter da je v njem zagotovljena tišina. Dober psihosocialni svetovalec bo poskrbel tudi za to, da iz svetovalnice ne boste odšli žejni in da boste imeli med srečanji možnost uporabe stranišča. Ne bi radi trpeli zaradi polnega mehurja, kajne?

Na kratko za konec …

Pridobite vse potrebne informacije o strokovni usposobljenosti izvajalca, ki nudi psihološko in socialno pomoč, če je mogoče, se pozanimajte tudi o osebnih izkušnjah drugih uporabnikov. Opazujte svoje občutke ob svetovalcu, prisluhnite svojemu šestemu čutu in ga upoštevajte. Ali je to oseba, ki ji lahko popolnoma zaupate (mogoče ne prvi dan, čez čas pa že), ali se lahko ob njej sprostite, ste odprti in pripravljeni, da se z njo osebnostno razvijate? Beseda ni konj, zato ne bojte se postaviti izvajalcu vprašanja, ki bi vam pomagala pri odločitvi za vključitev v proces obravnave. Če vam je ob njem neprijetno, mu o tem povejte. To je vaša pravica, prav tako kot tudi, da si poiščete pomoč drugje.

Vsem tistim, ki iščete psihosocialnega svetovalca za vas, želim, da bi bila izbira prava. Upam, da bo odločitev z navedenimi smernicami vsaj nekoliko lažja.

Vse dobro,

Daša Cek Stepančič,

kognitivno-vedenjska svetovalka,

vodja Centra za anksioznost, direktorica KIPS