All posts by : Irena Stubelj Marinič

Ste se kdaj vprašali, kaj je tisto, kar naredi partnerski odnos resnično izpolnjujoč? Ljubezen, privlačnost, skupni cilji? Vse to je pomembno, a strokovnjaki opozarjajo na ključno sestavino, ki jo pari pogosto spregledajo. Ta sestavina je empatija – sposobnost, da se postavimo v kožo drugega, razumemo njegove občutke in ga podpremo tam, kjer to najbolj potrebuje.

Zakaj je empatija tako pomembna?

Empatija je temelj zaupanja in povezanosti. Ko partner čuti, da ga razumemo in sprejemamo tudi v težkih trenutkih, se ustvari varno okolje, kjer se lahko izrazi brez strahu pred obsojanjem. To pa vodi v globljo čustveno povezanost in boljšo komunikacijo.

Raziskave kažejo, da pari, ki razvijajo empatijo, lažje premagujejo konflikte in hitreje obnovijo harmonijo po prepirih. Empatija nam omogoča, da s partnerjem sodelujemo kot ekipa, ne pa da delujemo eden proti drugemu.

Kako razvijati empatijo v partnerskem odnosu?

Empatije ne moremo vsi čutiti enako, a dobra novica je, da jo lahko razvijamo. Tukaj je nekaj praktičnih korakov:

1. Poslušajte brez prekinjanja. Ko partner govori, mu namenite popolno pozornost. Ne razmišljajte o tem, kaj boste rekli naslednje, temveč se osredotočite na njegove besede in občutke.
2. Vprašajte za pojasnilo. Namesto da predvidevate, kaj partner misli ali čuti, ga vprašajte. Na primer: „Kako si to doživel/a?“
3. Uporabljajte potrditvene izjave. Pokažite, da razumete partnerja, na primer: „Razumem, zakaj si zaradi tega vznemirjen/a. Tudi meni bi bilo težko.“
4. Vadite sočutje. Spomnite se, da partnerjeve reakcije izvirajo iz njegovih izkušenj in občutkov. Namesto da sodite, se vprašajte, kako bi se vi počutili v podobni situaciji.
5. Preživljajte kakovosten čas skupaj. Empatija raste, ko smo povezani. Načrtujte trenutke, ko se lahko posvetite drug drugemu brez motenj.

Izpolnjujoč partnerski odnos ni stvar sreče, temveč zavestnih odločitev in truda. Empatija je tista sestavina, ki lahko spremeni doživetje odnosa in ga popelje na višjo raven. Začnite že danes – prisluhnite, razumite in podprite svojega partnerja. Male spremembe v pristopu lahko ustvarijo velike razlike v vajinem odnosu.

Želimo vam uspešno pot do globljega in izpolnjujočega odnosa!

Avtorica: Irena Stubelj Marinič,

kognitivno-vedenjska svetovalka

Ste že imeli kdaj občutek, da vam določena oseba črpa energijo? Po pogovoru z njo se počutite izčrpani ali celo obremenjeni s težavami, ki niso vaše?

Temu pravimo “energijski vampirizem”; osebe namreč s svojim vedenjem, potrebami ali zahtevami izčrpavajo naše notranje vire.

Tukaj je nekaj nasvetov, kako ravnati v takšnih situacijah in zaščititi svojo energijo:

1. Prepoznajte vzorec

Prvi korak je prepoznati, kako se počutite po stikih z določeno osebo. Ali ste po pogovoru utrujeni, napeti ali brezvoljni? Vzorec izčrpanosti lahko pogosto nakazuje, da je dinamika v odnosu neuravnotežena.

2. Postavite meje

Določanje osebnih meja je ključno za zaščito vaše energije. Lahko jasno poveste, da nimate vedno na voljo časa ali energije za poglobljene pogovore. Na primer: “Zdajle res nimam časa za to temo, se lahko pogovoriva kdaj drugič?”.

3. Osredotočite se na svoje potrebe

Vprašajte se, kaj potrebujete v določenem trenutku. Morda boste ugotovili, da potrebujete več časa zase, manjšo izpostavljenost negativnim pogovorom ali celo spremembo rutine, ki vam bo omogočila, da ohranite svojo notranjo moč.

4. Vadite asertivnost

Asertivnost pomeni, da izražate svoje misli, občutke in potrebe na spoštljiv in odločen način. Osebi, ki pogosto izraža negativnost, lahko rečete: “Opazila sem, da veliko govoriš o stvareh, ki te motijo. Morda bi lahko poskusili skupaj najti rešitve.”

5. Poiščite podporo

Včasih se zgodi, da kljub vsem naporom ne morete sami rešiti situacije. V takšnih primerih je smiselno poiskati podporo pri strokovnjaku za psihosocialno svetovanje, ki vam lahko pomaga raziskati vzorce v odnosih in razviti strategije za boljše obvladovanje.

Zaščita vaše energije je vaša odgovornost in pravica. Postavljanje meja in asertivno izražanje svojih potreb lahko prinesejo veliko olajšanje in izboljšajo vaš občutek notranje moči.

Avtorica: Irena Stubelj Marinič,

kognitivno-vedenjska svetovalka

Prepričanja, ki jih imamo starši o duševnem zdravju, vplivajo na trenutno in prihodnje počutje otrok. Če starši sami zase ne znamo poskrbeti, bodo otroci zelo verjetno povzeli naše vedenje in naš način soočanja s čustvi. 

Največ, kar lahko naredite za duševno zdravje svojih otrok, je, da ste jim vzor. Ko  sprejmete svoja ali njihova čustva, poiščete pomoč, ko jo potrebujete, in aktivno rešujete težave, boste otroku postavili temelje za zdravo in srečno življenje. Poglejmo si, katera so tista prepričanja, ki jih lahko nezavedno naložimo na pleča svojih otrok.

1. Čustva niso pomembna.

Skrivate svoje solze pred otroki? Kolikokrat ste si sami rekli, da je bolje čustva skriti ali jih ignorirati? Se je vaš otrok udaril in ste mu rekli, da to ni nič hudega, in hitro preusmerili pozornost, da ne bi jokal? Tako otroci dobijo sporočilo, da njihova čustva niso vredna pozornosti. To lahko vodi v težave pri izražanju in obvladovanju čustev v odraslosti.

Kaj storiti?
Namesto ignoriranja ali hitrih rešitev, kot je “Saj ni tako hudo,” se ustavite in otroka povabite k pogovoru:“Vidim, da si žalosten. Kaj se je zgodilo?”
Tako mu pokažete, da so čustva pomembna in jih je mogoče razumeti in sprejeti.

2. Prositi za pomoč je znak šibkosti.

Nekateri odrasli se izogibajo iskanju pomoči, ker verjamejo, da morajo vse rešiti sami. Otroci, ki opazujejo takšen vzorec, lahko razvijejo strah pred ranljivostjo ali občutek, da morajo vedno “biti močni”.

Kaj storiti?
Pokažite, da je iskanje pomoči znak poguma in odgovornosti. Na primer:
“Ko sem imela težave, sem se pogovorila s svetovalko, kar mi je res pomagalo.”
Tako otroka naučite, da je pomoč del reševanja izzivov.

3. Težave je najbolje ignorirati.

Mnogi uporabljajo strategijo “pozabi na to” ali “zaposli se z nečim drugim,” da bi se izognili soočanju s težavami. Tak pristop otrokom sporoča, da je težave bolje pometati pod preprogo, namesto da bi jih razumeli in rešili.

Kaj storiti?
Spodbujajte otroka, da razmisli o težavi in poišče rešitev:
“Kaj lahko skupaj naredimo, da bo ta situacija boljša?”
Tako ga učite odgovornega in pozitivnega pristopa k reševanju težav.

Avtorica: Irena Stubelj Marinič,

kognitivno-vedenjska svetovalka

Brezup, razočaranje, razvrednotenje, čustvena otopelost, stres, bolečine, stiska, sram, žalost, nemoč, osamljenost, jeza, frustracija … Vsa ta čustva in še veliko drugih lahko spremljajo spoznanje, da spočetje otroka ne bo tako samoumevno, kot je bilo načrtovano.

Paru je hudo, ko vidita ostale starše z otroškimi vozički, nosečnice, ponosne na svoje trebuščke, razigrane otroke na igrišču. Vsako novo starševstvo za katero izvesta, ju spomni na njuno bolečino in težko se ga iskreno veselita. Nekaj, kar bi moralo biti popolnoma naravno, nekaj, kar naj bi bilo kar dano, kar bi ju moralo združevati, postane razlog žalosti in pogostih prepirov.

Potrebujeta drug drugega in hkrati jima je na trenutke skupaj najtežje. Sta v odnosu in se hkrati počutita sama in osamljena. Umikata se družini, prijateljem, v svoji stiski se počutita nerazumljena in drugačna. Znajdeta se v vrtincu upanja ter novih in novih razočaranj mesec za mesecem, pregledov in preiskav, hormonov, mehanskih spolnih odnosov le z namenom zanositve, lahko tudi neuspelih postopkov oploditve z medicinsko pomočjo.

Veliko parov se v teh težkih trenutkih razide, ne zmorejo si stati ob strani.

Ko se nekdo sooči s težavo neplodnosti, ponavadi začne iskati vse mogoče rešitve svojega problema, ostala področja življenja pa pušča ob strani. To ga še bolj oddaljuje od družbe in tudi od samega sebe. Težko si prizna težka občutja, ne dovoli si jih čutiti, pogosto tudi pogovor med partnerjema zamre. Zapreta se vsak v svoj prostor in vsak zase žalujeta. Raziskave kažejo, da je raven stresa v človeku takrat enaka kot pri na smrt bolnih. Par žaluje za izgubljenimi sanjami, za otrokom, s katerim sta si predstavljala skupno prihodnost, za idealno družino.

Če si se tudi ti našel v gornjih besedah, lahko pot umiritve, sprostitve začneš iskati najprej pri samem sebi. Dovoli si začutiti in priznati vsa čustva, tudi najtežja, razmisli o izgubljenih sanjah, o zmotnem občutku nepremagljivosti.

Kaj je tisto, kar najbolj pogrešaš v tem trenutku, kaj najbolj potrebuješ, česa se bojiš? Kaj neplodnost pomeni zate? Si lahko še vedno pristen ti tudi brez otroka? Kakšen sploh si pristen ti?

Partnerja se skupaj pogovarjajta o vsem hudem, kar doživljata, o vseh stiskah in bolečinah. Iskreno in ranljivo. Najdita vir moči tudi drug v drugem in bližnjih.

Spomnita se na vse, kar vaju je razveseljevalo pred to stisko, na hobije, druženja, načine sprostitve in poskusita to ponovno vpeljati v vajino življenje. Kako pomembno je takrat začutiti, da nisi sam, da je ob tebi partner, ki te podpira, da so ob tebi tudi drugi pari, ki se soočajo s podobnimi težavami, da se lahko pogovarjaš o vseh svojih občutkih, ne da se ob tem počutiš zgrešen, kriv. Sprostitev tudi s pomočjo meditacije, dihalne vaje, avtogeni trening, sprehodi v naravo nižajo nivo stresa in pomagajo lajšati stiske.

V veliko pomoč je lahko individualno oz. partnersko svetovanje in/ali pogovor v strokovno vodeni skupini, kjer so zbrani drugi pari in posamezniki s podobnimi težavami, kjer lahko odkrito izraziš svoje strahove in upe, kjer si razumljen in slišan.

Avtorica: Irena Stubelj Marinič,

kognitivno-vedenjska svetovalka

Vsak dan se soočamo z izzivi in priložnostmi, ki oblikujejo naše življenje. Velik del naših odločitev in dejanj pa je pogosto odvisen od navad, ki smo jih razvijali skozi leta. Navade so kot nevidne sile, ki nas usmerjajo v vsakdanjem življenju. Razumevanje njihovega vpliva in moči je ključnega pomena, če želimo slediti poti osebnega uspeha.

Sprememba navad je ključnega pomena, ko želimo svoje življenje spremeniti, npr. živeti bolj zdravo, povečati produktivnost, izboljšati počutje in odnose z drugimi. Uvajanje pozitivnih navad je odločitev za boljše življenje.

Morda si želite živeti bolj zdravo, opustiti katero od škodljivih navad ali pa več časa nameniti družini. Spremembe so možne, pri tem pa nam lahko pomembno pomaga poznavanja delovanja možganov. Njihova bistvena in najbolj osvobajajoča lastnost je namreč plastičnost. To pomeni, da se naši možgani neprestano spreminjajo.

Preglejmo skupaj nekaj učinkovitih tehnik za vključevanje novega vedenja v naše življenje:

1. Razmislite, opazujte sami sebe: kaj vam stare navade dajejo? Je to občutek varnosti, predvidljivosti? Kaj starim navadam daje moč, da ostajajo v našem življenju? Če si odgovorite na ta vprašanja, boste verjetno lahko našli nove navade, ki bodo zagotovile podobne občutke.
2. Določite jasne cilje: dobro je, če cilje določamo po metodi SMART, to pomeni, da so cilji specifični, merljivi, dosegljivi, realni in časovno omejeni. So vaši cilji skladni s temi zahtevami?
3. Zamenjajte slabe navade z dobrimi: če slabo navado direktno zamenjamo z dobro, je veliko več možnosti, da jo bomo lahko ohranjali skozi daljše obdobje. Zamenjajte npr. sladki prigrizek za sadje.
4. Začnite z majhnimi spremembami: velike spremembe si preoblikujte v več manjših sprememb in s tem v več manjših novih navad. Naj vas celoten način življenja, sestavljen iz vsakdanjih malih opravil, privede do želenega cilja.
5. Spremljajte in ocenjujte napredek: redno ocenjevanje prehojene poti je ključno. Preglejte, kako ste se držali načrta zadnja dva tedna. Kaj vas je pri uresničitvi oviralo? Kako lahko to preprečite? Kaj ne deluje?
6. Poiščite podporo okolice: če vas ljudje, ki so ob vas, vabijo v tiste navade, ki jih želite opustiti, jim iskreno povejte o svojih načrtih. Živite svoje življenje. Tisti, ki vas imajo radi, bodo to sprejeli in vas podprli.
7. Naučite se prebroditi težke trenutke: padci ali trenutki slabosti so del procesa. Nič hudega, če kdaj ne gre ali če ste zapadli v stare vzorce. Pogumno pojdite spet na novo zastavljeno pot.
8. Bodite potrpežljivi: Rim ni bil zgrajen v enem dnevu in prav tako se nove navade ne morejo vsidrati v naše živjenje v kratkem času. Bistvena je glavna rdeča nit, ki se je v življenju držite.

Spreminjanje navad je proces, ki zahteva disciplino, predanost in vztrajnost. Vsak uspeh, pa naj bo še tako majhen, je korak v pravo smer. Pozitiven odnos do spreminjanja navad nam naredi to pot lažjo.

Poskusite danes, ne jutri. Cilji so za vogalom.

Avtorica: Irena Stubelj Marinič,

kognitivno-vedenjska svetovalka