Za uspešnost pomoči je ključna motiviranost posameznika
Dragica Pavšič Gerenčer je mag. psihosocialne pomoči, dobra poznavalka logoterapije, mama, žena, prijateljica, strastna bralka kriminalk in zavestna kreatorka svoje sreče. Že več kot 25 let dela z različnimi skupinami ljudi. Ima izkušnje dela z žrtvami nasilja, s starostniki, begunci, odvisniki od alkohola in invalidi, mladostniki ter z osebami s kroničnimi boleznimi. Dolgoletne izkušnje pomoči drugim so jo pripeljale do spoznanja, da vse skupine ljudi potrebujejo določene usmeritve, kako stopiti v življenju naprej. Pri okrevanju oz. opolnomočenju potrebujejo pomoč osebe, ki ji zaupajo. Potrebujejo nekoga, ki jih sliši in posluša ter jih podpira. In potrebujejo osebo, še dodaja Dragica, ki jih ne obsoja. Prijeten pogovor je odprl prostor besedam o njenem delu, izkušnjah, življenjskem smislu, izbiri poklicne poti, o duševnih stiskah sodobnega človeka, o iskanju zadovoljstva ter še o marsičem. Ona, od blizu.
Ste psihosocialna svetovalka z zaključenim magistrskim študijem iz psihosocialne pomoči. Za razliko od velike večine ostalih psihosocialnih svetovalcev ste se sami izobraževali po logoterapevtskem pristopu dela. Nam lahko o njem poveste kaj več?
Z logoterapevtskim pristopom sem se srečala v prvem letniku magistrskega študija Psihosocialna pomoč, ki me je navdušil. Gre za svetovalni pristop z odkrivanjem smisla življenja. Z logoterapijo klientu pomagamo razumeti, kakšen je in kakšen bi lahko bil, pomagamo mu ugotoviti, kam točno spada v celovitosti življenja. Logoterapija omogoča tudi drugačen pogled nase, na svoje omejitve in potenciale, na svoje neuspehe, na videnje lastne prihodnosti oz. na vse, kar doživljamo z ljudmi, s katerimi se v življenju srečujemo. Logoterapevtski pristop se ukvarja s prihodnostjo, z nalogami in smisli, ki jih mora klient izpolniti v svoji prihodnosti. Ne ukvarja se s preteklostjo. Klient se mora soočiti s smislom svojega življenja in se spet usmeriti k njemu. Viktor E. Frankl, ustanovitelj logoterapije, je poudarjal, da človekovega ravnanja ne narekujejo razmere, na katere naleti, temveč odločitve, ki jih sprejeme. Slednje ni najlažje, zato ljudje raje odgovornost za nastalo situacijo pripišemo drugim ljudem, kot da pogledamo vase. Logoterapija nas tudi nauči, da ko situacije ne moremo spremeniti, moramo spremeniti sebe.
V čem lahko človek odkrije smisel življenja?
Smisel življenja se po logoterapiji lahko odkrije na tri načine in sicer z ustvarjalnim delom ali delovanjem, s tem, da nekaj izkusimo ali se z nekom srečamo, ter z lastnim odnosom, ki ga vzpostavimo do trpljenja. Slednje, to vemo, je neizogibno. Skozi svetovalni proces se klient preko zaupnega odnosa s psihosocialnim svetovalcem uči prepoznavati in krepiti svojo sposobnost svobodnega ter odgovornega odločanja, občutljivosti za odkrivanje smiselnosti slehernega trenutka v življenju, razvija kljubovalno držo za soočanje s trpljenjem in krepi pogum za njegovo preoblikovanje v izpolnjen trenutek bivanja. Logoterapija v ospredje postavlja človekovo svobodno voljo, odgovornost in voljo do smisla. Logoterapevtski pogovor pomaga klientu pri razmisleku o lastnem življenju, o poslanstvu in o nalogi, ki mu je zaupana, o že odkritem smislu ter o novih priložnostih, ki jih življenje ponuja.
V katerih primerih je logoterapevtski pristop v psihosocialnem svetovanju še posebej dobrodošel?
Logoterapevtski pristop se je izkazal za učinkovitega pri težavah, kot so obup in pomanjkanje volje, pri globoki žalosti, depresiji, zasvojenosti, občutku nesmiselnosti, čustveni ravnodušnosti, nespečnosti, pa tudi pri težavah zaradi izkušnje nesreče, nasilja, zlorabe, izgube bližnje osebe ali materialnih dobrin. Mojo pomoč pogosto poiščejo tudi ljudje, ki se soočajo s težavami v medosebnih odnosih, predvsem družinskih in partnerskih, ter s tesnobo.
Zaposleni ste kot strokovna delavka in svetovalka na področju nasilja v družini. S katerimi izzivi se srečujete pri svojem delu?
Že kot svetovalka v svetovalnici za pomoč žrtvam nasilja Lučka sem se srečala s kompleksnimi težavami žrtev. Nasilje ni nikoli enoznačno, vedno je kombinacija različnih oblik nasilja od psihičnega do spolnega pa vse do ekonomskega. Zaradi dolgoletnega nasilja v družini se žrtve soočajo z različnimi težavami v duševnem zdravju, kot sta tesnobnost ali depresivnost, velikokrat je prisoten močan strah, ki žrtev nasilja popolnoma ohromi in ji onemogoči socialne stike. Nekatere žrtve nasilja pa izrabljajo različne substance za blažitev svojih psihični stisk, predvsem tablete ali alkohol. Zadnja leta sem zaposlena v varni hiši, kjer se poleg vseh zgoraj naštetih izzivov ukvarjam tudi s posledicami, ki jih nasilje v družini pušča na otrocih. Otroci občutijo takojšnje in dolgoročne posledice. Lahko imajo težave s spanjem, mučijo jih nočne more, mlajši lahko tudi močijo posteljo. Starejši otroci so lahko agresivni do drugih otrok ali starša, s katerim živijo. Pojavijo se tudi učne in vedenjske težave. Srečujejo se tudi z občutki, kot so šok, strah, krivda in jeza, kar lahko vodi v pojav anoreksije ali prenajedanja ter v samopoškodovanje. Vse to so izzivi, s katerimi se pri svojem delu vsakodnevno srečujem.
Nudili ste tudi psihosocialno svetovanje na projektu COVID-19 »Psihosocialna pomoč in svetovanje ter pravno socialni servis«. Kako ste doživljali stiske ljudi v času epidemije Covida-19? So se te morda razlikovale od stisk v obdobju pred pojavom novega virusa?
Na projektu sem kot psihosocialna svetovalka nudila individualne svetovalne pogovore. Veliko klicev je bilo s strani starostnikov, ki so bili sami doma in osamljeni ter v strahu pred morebitno okužbo z virusom. Veliko je bilo opravljenih pogovorov s klienti, ki so bili tesnobni. Zaradi porasta nasilja v družini sem opravila veliko telefonskih klicev in individualnih svetovanj prav na to temo. Če pogledam nazaj v obdobje epidemije kovida, lahko rečem, da je bilo v tem času prisotnih več psihičnih stisk ljudi, predvsem se je povečal pojav nasilja v družini in strah pred prihodnostjo, nemalo je bilo depresivnih stanj, marsikateri posameznik je občutil izgubo življenjskega smisla. Kovid kriza pa je prinesla tudi velik porast alkoholizma.
Delujete tudi v zasebni psihosocialni praksi v Novi Gorici. Z različnimi tehnikami svetovalnega pogovora pomagate klientu v procesu poglabljanja uvida v lastno emocionalno stanje in pri doseganju sprememb ter prenosu naučenega iz svetovalne situacije v vsakdanje življenje. Kaj je tisto, kar posameznik v stiski najbolj potrebuje?
Ko se človek znajde v stiski, po mojem mnenju najprej potrebuje strokovno usposobljeno osebo s pravo mero empatije, ki je obenem razumevajoča in tolerantna. Strokovno dobro podkovana oseba zna ublažiti močno čustveno stisko trpečega posameznika in njegovo občutljivost ter zmore z veliko empatije raziskovati njegovo bolečo izkušnjo. Posameznik v stiski ob sebi potrebuje osebo, ki zna aktivno poslušati, se zna vanj vživeti, a pri tem še vedno ohranjati primerno razdaljo za kakovostno nudenje pomoči. Dober strokovnjak zna klienta podpreti in mu predati orodja oz. ga naučiti tehnik, ki mu bodo omogočile enostavneje upravljanje s trenutnim izzivom oz. težavo in mu bodo v pomoč pri preoblikovanju nezdravih načinov delovanja. Za uspešnost pomoči je ključna motiviranost posameznika, ki si napredek želi in se zaveda svoje odgovornosti v svetovalnem procesu.
Kaj vas je vodilo k izbiri poklica psihosocialne svetovalke? Ste si pomoči drugim morda želeli že od malega?
Delo z ljudmi me je vedno zanimalo, zato sem se na svoji poklicni poti vedno odločala za zaposlitve, kjer sem bila direktno v stiku z njimi. Vedno me je zanimalo, kako ljudje razmišljamo, komuniciramo, čustvujemo in delujemo. Že kot dekle sem z zanimanjem opazovala različne načine medosebnih povezovanj v vsakodnevnem življenju: kdo se s kom povezuje, na kakšen način, kdo išče stik in s kom ter kdo ga ne. Zanimivo mi je bilo tudi opazovati ljudi, kako na različne načine znajo in zmorejo pokazati, da jim je nekdo pomemben ali da si želijo pozornosti nekoga. Velikokrat me je tudi zanimalo, zakaj določena oseba odreagira na način, kot je odreagirala. Vsekakor me je vedno vodilo raziskovanje človeške psihe in nenazadnje velika želja po pomoči drugim.
Kaj bi kot psihosocialna svetovalka z dolgoletnimi izkušnjami na področju nudenja psihološke in socialne pomoči svetovali mlajšim kolegom?
Delo psihosocialne svetovalke je izredno odgovorno delo. Etika mora postati najvišja vrednota. Strokovnjak s področja psihosocialne pomoči in svetovanja mora skrbeti za dobrobit klienta ter za to, da poteka svetovalni proces strokovno, spoštljivo in etično. Ker smo svetovalci dnevno izpostavljeni velikemu številu ljudi, ki so včasih zahtevni ali sovražni, nagnjeni k samomorilnosti ali k nasilju, bi mlajšim kolegom toplo priporočila redne supervizije, s katerimi se lahko razbremenijo in razčistijo svoje dileme, ki se jim ob delu s klienti pojavijo. Pomembno se mi zdi tudi zavedanje, da se izobraževanje z zaključkom formalnega študija ne konča. Za kakovostno delo so potrebna dodatna strokovna izobraževanja in udeležbe na različnih delavnicah.
Obkrožajo nas novice, da je duševnih stisk vse več. Kje sami vidite razlog za to?
Živimo v sodobni družbi, kjer smo preko medijev in socialnih omrežij podvrženi nenehnemu zadovoljstvu in sreči. Od posameznikov se pričakuje vedno več, od popolne postave do tega, da smo vedno dobro volje. Hiter ritem življenja nas je naučil, da so nam vse stvari dostopne takoj, ko si jih zaželimo. Nihče ni več zmožen počakati oz. potrpeti. Pomembna dva razloga, ki vodita do pogostejših duševnih stisk, sta po mojem mnenju prevelika pričakovanja od življenja in samih sebe ter perfekcionizem na vseh področjih – popoln človek, ki je telesno privlačen, poklicno uspešen, ima dobre odnose s prijatelji in družino ter je vedno pripravljen pomagati drugim. Ob vsej količini podatkov, ki jih vsakodnevno prejemamo, smo zmedeni in negotovi, težko ločimo resnico od neresnice, obenem pa so dnevne novice velikokrat negativne in smo podvrženi nenehnemu ustrahovanju s krizami, virusi, boleznimi, vojnami in negotovo prihodnostjo. Zdi se, da smo izgubili stik sami s seboj, ne znamo se poslušati, prepoznavati svojih omejitev in ne znamo več živeti po lastnem vrednostnem sistemu.
Ali obstaja recept za srečo in kako vi sami skrbite za lastno zadovoljstvo? Kaj vas navdihuje in bogati?
Že slovenski pregovor pravi, da je vsak svoje sreče kovač. Prepričana sem, da če živimo skladno s svojim vrednostnim sistemom, bomo srečni in zadovoljni. Zame je vodilo k sreči in izpolnjenemu življenju, da sem hvaležna za vse, kar ta trenutek imam, da poslušam svoja čustva in telo ter da živim skladno s svojimi vrednotami. Rada berem, tudi strokovno literaturo, gledam dobre filme, poslušam odlično glasbo ter rada dobro jem. Brez dobrih prijateljic, ki me na svoje načine navdihujejo in bogatijo, si življenja ne znam predstavljati. Srečna sem, da imam družino, ki me ves čas podpira in spodbuja, ter moža, ob katerem sem srečna in izpolnjena.
Smo sredi poletja, h kateremu sodi tudi dobra knjiga, in pravite, da radi berete. Po kakšni literaturi najraje posežete in ali morda obstaja knjiga, ki je na vas pustila poseben pečat?
Če mi čas dopušča, rada preberem dobro kriminalko ali biografijo. Prijetno presenečena sem bila nad slovensko pisateljico Ireno Svetek, ko sem prebrala njeno kriminalno trilogijo. Rada posežem po knjigah Elizabeth Lucas, Jožeta Ramovša in po knjigah že prej omenjenega Viktorja Frankla. Knjiga Hoja za smislom je ena izmed knjig, ki bi jo priporočila vsem, ki iščejo smisel. Zadnji prebrani knjigi sta bili Mojstrica mej, avtorice Terri Cole, in Naslednji korak, slovenskega avtorja Roka Čoža. Obe toplo priporočam, prvo za preprečevanje izgorelosti, drugo pa za dvig samopodobe.
Če bi lahko eno uro preživeli s komerkoli, kdo bi to bil in zakaj?
Izbrala bi svojo mamo, ki je mnogo prezgodaj zaradi bolezni umrla. Rada bi ji povedala vse tisto, kar sem ji želela in ji žal nisem utegnila ali znala povedati.
Spraševala: Nina Sever
Foto: arhiv KIPS, Dragičin osebni arhiv