Življenjska kriza na pragu odrasle dobe

Mladostniki se na prehodu v odraslo dobo prvič srečajo z dejavniki osamosvajanja, ki lahko prinesejo raznovrstne tegobe in anksioznost. Sprejemanje odgovornosti ni lahko, prehod v odraslost pa dodatno otežujejo še družbene norme, socialno-kulturno okolje, posameznikove finančne težave, trenutno pa še globalna ekonomska kriza.

Stres se običajno začne ob iskanju prve redne zaposlitve, ko iskalec le-te morda ne izpolnjuje vseh pogojev delodajalca. Dandanes si je težko pridobiti delovne izkušnje, saj pripravništva in delovne prakse v večini primerov niso plačane. Večino svojega prostega časa tako mladi namenijo prostovoljnemu nabiranju izkušenj, saj si želijo zasesti delovno mesto, za katerega so se izobraževali.  

Drugi dejavnik predstavlja še nekoliko večje breme, saj se posameznik spozna z današnjimi cenami nepremičninskega trga. Če oseba izhaja iz družine, ki se uvršča v nižji ali srednji ekonomski razred in starši zaradi svojih stroškov ne zmorejo še varčevati ter otroku finančno pomagati pri osamosvajanju, se hitro lahko zgodi, da tridesetletnik ali tridesetletnica še vedno živi pri starših. Nakup stanovanja lahko predstavlja prevelik zalogaj, predvsem za mlade samskega stanu. 

Meje osamosvajanja se zamikajo v poznejšo dobo, v ozadju česar je tudi dejstvo, da večina študentov zaključi svoj študij šele v času do šestindvajsetega leta in  kasneje prične z iskanjem prve redne zaposlitve.

Študij, redna zaposlitev, ljubezenski stan, iskanje stanovanja in finančni status zagotovo vplivajo na osamosvajanje dandanes. Razumeti pa moramo, da so pričakovanja tista, ki pogojujejo dodaten pritisk na mladostnika oz. človeka v mlajši odrasli dobi. Družbena pričakovanja in norme so v naši družbi močno zakoreninjene, kar mladim lahko vzbuja občutek, da jim v življenju ne gre dovolj dobro ter da niso uspešni. Slednje se lahko izrazi v raznih stiskah, občutkih nemoči in anksioznosti.

Naš doprinos k družbi je zagotovo povečana strpnost, sprejemanje in opuščanje raznih pričakovanj, saj lahko le na ta način razrahljamo pritisk ter izkoreninimo dolgoletna družbena pričakovanja. Sprejeti moramo dejstvo, da gre vsak po svoji poti in da je vsaka (ne)običajna pot sprejemljiva.

Avtorica: Alja Leskošek,

diplomantka psihosocialne pomoči,

študentka psihosocialnega svetovanja